Giladova cena

Jeruzalem − Zamenjava izraelskega vojaka Gilada Šalita, ki ga je palestinsko gibanje Hamas dobrih pet let zadrževalo v ujetništvu na območju Gaze, za več kot tisoč Palestincev, zaprtih v izraelskih ječah, ni nov pojav v odnosih med židovsko državo in njenimi nasprotniki.

Krčevita prizadevanja izraelskih oblasti za vrnitev zajetih in ubitih vojakov, za katere so pripravljene pozabiti na načelo zavračanja vsakršnih pogajanj s »terorističnimi organizacijami«, izhajajo iz dejstva, da je v izjemno militarizirani državi z močno zakoreninjenim občutkom nenehne ogroženosti ohranjanje široke podpore oboroženim silam ključnega pomena. Izraelske družine, ki plačujejo »živi« davek naborniški vojski, so se močno identificirale s Šalitovo zgodbo. To potrjujejo tudi javnomnenjske raziskave, ki so pokazale, da dogovor oblasti o zamenjavi ugrabljenega vojaka za palestinske zapornike podpira kar 70 odstotkov Izraelcev.

Na drugi strani je za Palestince enako pomembna usoda tisočev njihovih rojakov, ki so zaprti v Izraelu, mnogi med njimi brez vsakršne obsodbe. Po dogovorjeni izpustitvi 1027 zapornikov, ki bo predvidoma končana v enomesečnem obdobju, bo v izraelskih ječah še vedno ostalo okoli 5000 Palestincev, njihova vrnitev domov pa bo tudi v prihodnje v samem vrhu prioritet palestinskih oblasti.

Čeprav Hamasu v zameno za Šalita ni uspelo doseči izpustitve nekaterih ključnih zapornikov (v prvi vrsti legendarnega voditelja Fataha Marvana Bargutija), je od izraelskih oblasti izsilil nekaj pomembnih koncesij. Samo v včeraj izpuščeni skupini 477 zapornikov je namreč več kot polovica takih, ki so jim izraelska sodišča dosodila (vsaj eno) dosmrtno ječo, mnogi so bili neposredno vpleteni v napade na Izraelce, po besedah visokega predstavnika Hamasa Musa Mohameda Abu Marzuka pa se izraelske oblasti o izpustitvi tovrstnih jetnikov doslej sploh niso hotele pogajati.

Dejstvo je, da imajo številni med včeraj izpuščenimi Palestinci močno »okrvavljene roke«, kakor na primer ustanovitelj Hamasove varnostne službe Jehja al Sinvar, ki je bil obsojen na štiri dosmrtne kazni, ali Valid Anadžas, ki so mu jih zaradi sodelovanja pri dveh krvavih bombnih napadih izrekli kar 36. To je pri številnih Izraelcih, ne le svojcih žrtev palestinskih napadov, zbudilo pomisleke, ali vlada za Šalita vendarle ni plačala previsoke cene.