Golob v roki, vrabec na strehi

Prvi človek, ki bo ameriškemu predsedniku Baracku Obami čestital za visoko nagrado, bi lahko bil Kim Džong Il. Kako bi namreč dobitnik Nobelove nagrade za mir sploh lahko pomislil na bombardiranje katere koli države, čeprav ima orožje za množično uničevanje in si celo odkrito prizadeva za izpopolnjevanje balističnih izstrelkov, ki bi lahko jedrske glave poslali do ameriških obal?

Lahko bi razpravljali o tem, kakšna merila so vodila člane Nobelovega odbora v Oslu, da so letos za nagrajenca izbrali predsednika, ki ni na položaju še niti devet mesecev in se mu pravzaprav še ni posrečilo uresničiti nobene od napovedanih zunanjepolitičnih idej, ki bi jih lahko uvrstili med velike prispevke svetovnemu miru.

Absurdno naključje je, da so Obami veliko nagrado dodelili ravno na tretjo obletnico prve severnokorejske jedrske eksplozije, po kateri se azijsko-pacifiška regija ni niti za korak pomaknila bliže stabilnemu mehanizmu varnosti in niti za ped naprej od »jedrske krize«.

Lovoriko so ameriškemu predsedniku dodelili ravno v trenutku, ko razmišlja, ali naj začne dialog s Kim Džong Ilom, ki ga severnokorejski diktator samozavestno zahteva kot pogoj za kakršen koli pogovor o denuklearizaciji. In ker je Obami bela golobica na roko priletela, še preden je v katerem koli svetovnem žarišču dosegel mir, mu ne preostane drugega, kot da začne loviti vrabca na strehi in se loti tveganega poskusa, da iz nečloveškega režima, ki ima jedrsko orožje, naredi dokaz svoje mirotvorne moči.

Res je, da je Obama v Aziji že ustvaril nekoliko drugačno ozračje, posplošeno rečeno - ozračje dialoga in dobre volje ter pripravljenosti, da bi nad Pacifikom končno zgradili most zaupanja. Azijci pa so si svoje Nobelove nagrade zaslužili z velikim trpljenjem, saj desetletja živijo v zaporih, denimo burmanska demokratska aktivistka Aung San Suu Kji, ali pa v izgnanstvu, na primer tibetanski dalajlama. Recimo, da je odločitev ameriškega predsednika, da spremeni politiko do Burme in se začne pogovarjati z vojaško hunto, morebiti velika poteza, ki bo morda - za zdaj samo morda - prinesla spremembe v državo, a se je vendar treba vprašati, v imenu katerega miru se Obama ta teden ni hotel sestati z lamaističnim »živim budo« v Washingtonu. Temu miru bi morda v najboljšem primeru rekli »real politika«.

Preveč preprosto bi bilo sklepati, da se je ameriški predsednik z Nobelovo medaljo na prsih v politiki do Azije odrekel človekovim pravicam. Pomembneje je omeniti, da se tudi njegovemu predhodniku, ki je začel vse vojne, kar se jih je lahko domislil, ni posrečilo zasaditi demokratičnih vrednot na tej celini, ki ima svoje zakonitosti političnega razvoja in se noče odreči svoji civilizacijski identiteti, čeprav lahko ovira dolgo pričakovano ideološko modernizacijo.

Kljub vsemu pa so države, ki verjamejo v Nobelovega duha, s tem ko so Obami à priori dale priznanje, ki si ga bo morda na koncu mandata tudi zaslužil, azijskim sogovornikom ameriškega predsednika poslale sporočilo upanja v diplomacijo namesto v vojne, v skupne ideale namesto v atomske bombe in v globoko prepričanje, da si ta svet vsi delimo, namesto da se bojujemo za prevlado nad njim. Vprašanje je samo, ali bo Kim Džong Il razumel, kaj so njegovi kolegi v Oslu hoteli doseči, ali pa bo kmalu preizkusil še eno bombo.

Iz sobotne tiskane izdaje Delo