Gradovi v oblakih?

Prizori na vrhuncu izgredov na demonstracijah v Rostocku so bili skorajda apokaliptični. Črn dim nad množico, maškare so plesale pred orjaškimi policisti, tlakovci so ležali po tleh kot odloženo orožje nasilnežev, vodni topi so brizgali po množici, iz zažganega avtomobila se je še kadilo, mirni protestniki so vpili policistom: »Izginite!« Čeprav organizatorji in udeleženci demonstracij proti vrhu G8 poskušajo bolj ali manj utemeljeno opozarjati predvsem na najbolj goreče probleme sodobnega sveta in prepričati politike najmočnejših držav, da počasi prihaja čas za drugačno politiko, so na koncu njihova vsebinska sporočila ostala v senci nasilja majhnih skupin skrajnežev.

To, da mora globalizacija postati vsaj nekoliko drugačna in da ob zatiskanju oči problemi postajo čedalje večji, je v zadnjih letih pod pritiskom javnosti že prišlo v zavest evropskih politikov. Nadzor nad nebrzdanimi milijardnimi tokovi kapitala, manj sebičnosti v politiki do najbolj siromašnih in predvsem nasilje nad okoljem, so postali konjunkturne politične teme, s katerim politiki poskušajo profilirati na domačih tleh. Nemški kanclerki Angeli Merkel je denimo uspelo dobiti podobo političarke, ki se odločno bojuje proti grozeči klimatski katastrofi, čeprav Nemčija glede onesnaževanja ozračja ne velja za posebno brezmadežno.

Kako bo Merklovi, ki v zadnjem obdobju ne nastopa odločno samo proti Vladimiru Putinu, ampak tudi proti Georgeu Bushu, uspelo prepričati ZDA k večji konstruktivnosti glede podnebja, je še velika uganka. Vrh G8 pa bo zagotovo še ena zapravljena priložnost, če se bo končal s praznimi frazami v sprejeti deklaraciji. Navsezadnje, tudi tisti, ki opozarjajo kritike G8, da je vrh pravzaprav najbolj primeren kraj za usklajevanje o njihovih zahtevah, bodo ostali brez argumentov. Ostale bodo le neizpolnjene obljube iz preteklosti in gradovi v oblakih, sezidanih v palačah, v katerih razpravljajo voditelji, od sveta ločeni z visokimi ograjami in bodečo žico.