Grčija: Kako »iskren« je obračun z Zlato zarjo

Je vladajoča Nova demokracija le navidezno žrtvovala svoje »podizvajalce«?

Objavljeno
01. oktober 2013 20.55
GREECE-GOLDENDAWN/
Boštjan Videmšek, zunanja politika
Boštjan Videmšek, zunanja politika
Aretacija šestih poslancev grške­ neonacistične stranke Zlata zarja – vključno z voditeljem Nikolaosom Mihaloliakosom – in obtožnica, ki vodilne­ grške neonaciste bremeni umorov in sodelovanja v kriminalni organizaciji, sta se zaradi tesnih povezav oblasti in skrajnih desničarjev še pred dvema­ tednoma zdeli nemogoči. A pritiski iz Bruslja so bili očitno premočni.

Obračun s tretjo največjo grško politično stranko, ki je na krilih mešanice radikalnega nacionalizma in oportunizma v rekordno kratkem času iz marginalnega gibanja postala vladarica grških ulic z osemnajstimi poslanci v helenskem parlamentu, se je zgodil le nekaj dni potem, ko so pripadniki Zlate zarje v Pireju brutalno ubili glasbenika in borca proti rasizmu Pavlosa Fisasa.

Pavlosova smrt – v očeh borcev za človekove pravice in zagovornikov humanističnih pridobitev 20. stoletja je nemudoma postal mučenik in ikona – je sprožila val množičnih protestov. Hitro se je potrdilo tudi tisto, kar je vsaj poldrugo leto veljalo za »javno skrivnost«: z neonacisti je bilo tesno povezanih tudi veliko visokih policijskih častnikov. Nekateri so bili – po hitrem postopku – prisiljeni odstopiti. Prvi vtis je bil, da si bo vlada Antonisa Samarasa, ki je od izvolitve, še posebej kar zadeva »priseljensko politiko«, tesno sodelovala s skrajnimi desničarji, poskušala oprati obraz s kozmetičnimi sredstvi – z nekaj aretacijami manj pomembnih akterjev in za­ostreno retoriko.

Dihalni aparat za Zlato zarjo

Toda prejšnji vikend je sledil preobrat, ki je bolj ali manj pozitivno osupnil grško in evropsko javnost. Ne gre pozabiti, da bo Grčija prvega januarja 2014 prevzela predsedovanje Evropski uniji – če ne drugače, se vsaj na ravni odnosov z javnostjo ne bi »spodobilo«, da bi Evropo vodila država, v kateri so neonacisti sicer neposredna in za približno pismenega Evropejca absolutno pričakovana posledica vsiljenih varčevalnih ukrepov, v kateri se dogajajo politični umori in je Adolf Hitler pozitivna politična referenca. Ali kot bi dejal Takis Pavlopolus, sicer član levičarske Sirize, ki se ji »ratingi« v ozračju političnega kaosa po dobrem letu stagnacije ponovno dvigujejo: »Varčevalni memorandumi so bili za Zlato zarjo dihalni aparati. Njihova baza ni ideološka – temeljijo na človeškem obupu. Če bi se odrekli varčevalnim ukrepom, bi Zlata zarja izgubila kisik.«

Grška oblast se je – očitno pod hudim pritiskom evropskih institucij, ki so zadnje dve leti nemo spremljale vzpon častilcev lika in dela Adolfa Hitlerja – odločila za kazenski pregon vodilnih mož stranke, katere pripadniki so v zadnjih dveh letih z orožjem in s pestmi ubili več deset priseljencev. Kljub temu da je »na daleč« jasno, da poteza vse bolj šibke Samarasove vlade ni iskrena, smo morda v zadnjih dneh vendarle priča procesu, ki bi lahko preprečil dokončen grški potop v popolno in brezizhodno temo.

Če bo grška oblast prepovedala delovanje Zlate zarje, o čemer je v zadnjih dneh kar nekaj govora, se bo to zgodilo prvič po padcu vojaške hunte leta 1974, ko je grška komunistična stranka (KKE) lahko začela legalno delovati. Grška ustava sicer prepoveduje prepoved delovanja političnih strank, zato – kot bi dejal voditelj levičarske Sirize Aleksis Cipras – bo morala z Zlato zarjo obračunati znotraj obstoječe zakonodaje in ne izven nje. Edina možnost kazenskega pregona Zlate zarje in njenih poslancev je uporaba zakona o organiziranih kriminalnih združenjih. Nasprotno bi se lahko le še dodatno segrelo že tako vroče ozračje, ki meji na državljanski obračun. Vse bolj glasni so tudi odmevi izjemno travmatične grške državljanske vojne.

Teorija dveh skrajnosti

»Da sta grška javnost in politični proces doživela šok, je bila na žalost potrebna smrt mladega Grka. Toda dejstvo je, da je do umora Pavlosa Fisasa Zlata zarja ves čas stopnjevala raven nasilja. Tik pred umorom je 50 članov Zlate zarje napadlo skupino komunistov in aktivistov – osem ljudi je moralo v bolnišnico. Zgodilo se je v isti četrti kot umor. Incidenti in napadi so se stopnjevali do meje, ki je ne bi mogla tolerirati nobena družba ali vlada, niti desna ne,« je povedal Dimitris Psaras, grški novinar in avtor knjige Črna knjižica Zlate zarje,­ ki za trenutne razmere najbolj krivi­ prav Samarasovo vlado in Novo demokracijo. »Ob tem vlada 'promovira' teorijo dveh skrajnosti­ – desne in leve in v isti koš meče neonaciste in Sirizo,« je nadaljeval Psaras, ki se mu zdi to popolnoma nesprejemljivo.

»Teorija dveh skrajnosti je zgodovinsko ignorantska in moralno­ perverzna. Vladajoči politiki jo uporabljajo, ker si želijo prestrašiti ljudi in jih odvrniti od levičarskih organizacij in samoniklih gibanj, ki se borijo proti neonacistom in skrbijo za njihove žrtve,« se je strinjal analitik Aris Čacistefanu, ki je dodal, da z neonacisti ni sodelovala le vladajoča stranka Nova demokracija, ampak tudi njeni koalicijski partnerji iz vrst Pasoka, lažnih »socialistov«, ki so ob mednarodnih finančnih institucijah morda najbolj odgovorni za grško gospodarsko krizo. Tudi politika Zlate zarje do priseljencev je v zadnjem letu in pol postala tako rekoč grška uradna politika.

Okoli 60.000 Afričanov in Azijcev je končalo v tako imenovanih namestitvenih centrih, dejansko pa koncentracijskih taboriščih 21. stoletja. »Viden Pasokov član Andreas Loverdos je pred časom izjavil, da je Zlata zarja grški Hezbolah, saj so aktivni v velikih vprašanjih in ustvarjajo zaupanje. Ob tem je oblast kriminalizirala okužene z virusom HIV in odvisnike: poteka kazenski pregon anarhistov in antifašistov, režejo se plače in pokojnine, brezposelnost med mladimi je višja od 60 odstotkov, zapirajo se bolnišnice in uničujejo univerze,« je dodal Čacistefanu.