Tiskane izdaje
Peking – Tako so, tudi ko je skočil na noge velik del prebivalcev avtonomne regije Notranja Mongolija, državni mediji trdili, da se vse to dogaja samo zaradi gospodarskih težav, ki se jih je treba lotiti z dodatnimi vlaganji. »Tukaj je vse po starem,« je dejal uslužbenec v uradu za informiranje prefekture Xilingol v Notranji Mongoliji in hkrati zanikal poročila, da so v mestu Xilinhot uvedli izredno stanje, potem ko so se neredi, ki so izbruhnili po smrti mongolskega pastirja, sprevrgli v krvavo obračunavanje.
Ni povsem jasno, ali so uradno uvedli izredno stanje, dejstvo pa je, da so v ponedeljek, potem ko je bilo v nedeljo napovedano, da se bodo protesti nadaljevali tudi v drugih delih avtonomne pokrajine, osrednji trg mesta Hohhot zasedli policisti v popolni opremi. V tem in še nekaterih drugih mestih so policijske enote obkolile univerze, pripadnike posebnih enot pa je bilo videti tudi v srednji šoli v Xilinhotu, katere dijaki so prejšnji teden sodelovali v demonstracijah.
Povod: pastirjeva smrt
Napetost se je zaostrila že 10. maja, ko je v prefekturi Xilingol skupina mongolskih pastirjev zaprla pot koloni tovornjakov, naloženih s premogom. Tako so pastirji izrazili protest proti množičnemu naseljevanju rudarjev iz drugih delov Kitajske, ki uničujejo stepe, preganjajo nomadske živinorejce in jim pobijajo živino. Eden od voznikov, pripadnik večinskega ljudstva Han, je zapeljal med ljudi, do smrti povozil pastirja Mergena in odpeljal.
Ljudje so v hipu preplavili ulice in zahtevali pravično preiskavo Mergenove smrti ter kazen za voznika tovornjaka. Tudi v tem primeru je pomembno vlogo odigral internet. Blogerji so namreč ljudi pozvali k množičnim demonstracijam po vsej avtonomni pokrajini, pa tudi v Hohhotu, od koder je mogoče v Peking poslati najmočnejše politično sporočilo.
Protesti so se začeli 23. maja. Že 25. maja se je na ulicah Xilinhota zbralo okoli dva tisoč študentov mongolske narodnosti, nato pa je dva dni pozneje več sto demonstrantov izvedlo napad na poslopje območne vlade v »zastavi« (kot se po mongolsko imenuje okrožje) Shuluun Huh. Prišlo je celo do pretepa, saj je poskušalo več kot 300 pripadnikov posebnih enot ustaviti množico, v kateri so bili tako dijaki kot pastirji. Ranjenih je bilo 18 demonstrantov, okoli 40 pa so jih – zaradi suma, da so pobudniki demonstracij – aretirali. Tega dne je izginil aktivist za človekove pravice in status Mongolov Y. Batar, ki je po vsej verjetnosti v priporu.
Cilj: Južna Mongolija
Partijski sekretar Notranje Mongolije Hu Chunhua, sicer eden nabolj perspektivnih kadrov kitajske politične elite, je še istega dne obiskal univerze in šole, ki so veljale za »epicenter« eksplozije nezadovoljstva, na ulicah pa je bilo slišati gesla, kakršno je »Branimo svojo deželo in svoje pravice!« Oblast je še zlasti zaskrbljena spričo dejstva, da so se aktivisti vrnili k nazivu »Južna Mongolija« namesto »Notranja«, s čimer izražajo svoj cilj – odcepitev od Kitajske in priključitev Republiki Mongoliji, ki se na severu razprostira na milijon in pol kvadratnih kilometrih.
Vse doslej je bilo »mongolsko vprašanje« v senci bolj pomembnih težav, ki pestijo kitajsko oblast v Xinjiangu in na Tibetu. Tako kot ti dve območji je tudi Notranja Mongolija avtonomna pokrajina. Na okoli 1,2 milijona kvadratnih kilometrih živi skoraj šest milijonov Mongolov. Ker ima Republika Mongolija le 2,7 milijona prebivalcev, je torej mongolski narod razdeljen tako, da njegov večji del živi kot manjšina v sosednji državi.
Hkrati živi v Notranji Mongoliji približno 19 milijonov Hanov, ki tako sestavljajo že 80 odstotkov prebivalstva pokrajine in ki po načelu številčnosti, pa tudi po logiki prilagodljivosti sedanjemu modelu razvoja vse bolj prevladujejo ne le v mestih, ampak tudi po stepah, izpod katerih izkopljejo 600 milijonov ton premoga na leto. Z več ko 730 milijardami ton zalog premoga je ta pokrajina ena od energetskih arterij kitajskega gospodarstva in zato tudi pod stalnim političnim nadzorom. Ko je v začetku devetdesetih let aktivist Hada v Hohhotu ustanovil Južnomongolsko demokratsko združenje, ki se je zavzemalo za avtonomijo mongolske kulture, so ga aretirali in obsodili na 15-letno zaporno kazen. Decembra lani, ko je kazen odslužil, so ga izpustili iz zapora, potem pa je že po dveh tedni izginil. Menda ga imajo zaprtega v skrivnem zaporu, kjer poskuša javnost opozoriti nase z gladovno stavko. A o tem je redkokdaj kaj slišati.
Ne glede na to, kako temu pravi kitajska oblast, je dejstvo, da so Notranjo Mongolijo obkolile varnostne sile. »Mongolsko vprašanje« utegne biti za Peking še precej bolj občutljivo od vseh drugih etničnih napetosti, saj nobena druga manjšina ne živi ob meji s svojim lastnim narodom, ki uživa popolno demokracijo, kot je to primer z Mongoli. Korejci so resda prav tako razdeljeni na dva dela, vendar pa takrat, ko s kitajske strani opazujejo Severno Korejo kot potencialno domovino, raje ne vztrajajo pri zahtevah po avtonomiji.
Uničiti cvet, ko je še v popku
Razmere v Notranji Mongoliji bi lahko imele tudi neposredne posledice za partijsko kariero 48-letnega Hu Chunhuaja, ki je bil že določen za enega od članov »šeste generacije« voditeljev in ki bi moral biti prihodnje leto izvoljen za člana politbiroja. To je morda nesrečna okoliščina za samo mongolsko prebivalstvo. Pokrajinski partijski voditelj namreč ne bo dovolil tega, da bi se tukaj zgodilo kaj takšnega, kar bi spominjalo na ujgurski ali tibetanski val. Uporabil bo recept prednikov – »uničiti cvet, ko je še v popku«.
