Pred 74 leti je bil Buchenwald, kjer je tudi letos potekala osrednja slovesnost v spomin na vse žrtve koncentracijskih taborišč, edino koncentracijsko taborišče, kjer so se taboriščniki sami osvobodili. Grozljive razmere, v katerih so živeli – od leta 1937 do 1945 je v Buchenwaldu umrlo več kot 51.000 ljudi -, so prekinili 18. aprila 1945, ko so organizirani preko ilegalnega lagerskega komiteja prevzeli oblast v taborišču. Njen član je bil tudi takrat 16-letni Tomaž Vuk, ki je bil v Buchenwald deportiran avgusta 1944, potem ko so ga, mladega partizana, ujeli.
Spet svodobni!
»Ilegalnemu komiteju je uspelo v taborišče pritihotapiti orožje, tako da nas je bilo po devet, ki smo imeli eno puško,« se Tomaž Vuk spominja osvoboditve koncentracijskega taborišča, kjer so zajeli 160 Nemcev. Sicer bi taboriščniki lahko taborišče zavzeli že kakšen dan prej, ker je bilo jasno, da Nemci izgubljajo vojno in se Weimarju približujejo Američani. »Jugoslovani smo bili zadolženi, da zagotovimo prehod čez ograjo pri rastlinjakih,« pravi Tomaž Vuk, ki se še danes s širokim nasmehom spomni časa, ko je spet zadihal svobodno: »Ne morete si predstavljati, kakšen občutek je bil, ko smo bili svobodni, ko smo lahko odšli preko ograje taborišča.«
Kmalu zatem so se mimo Buchenwalda pripeljali tudi Američani, ki pa so oblast v taborišču prevzeli čez dva dni. Še pred tem pa je 21.000 taboriščnikov, ki so bili tokrat svobodni, ob leseni piramidi v taborišču priseglo, da se bodo borili zoper fašizem in nacizem, za mir in svobodo v spomin na več kot 51.000 sotrpinov, ki so v Buchenwaldu umrli. Kajti razmere v koncentracijskem taborišču Buchenwald, ki je bilo eno prvih in eno največjih taborišč na ozemlju Nemčije – skozenj je bilo deportiranih 250.000 ljudi različnih narodov in narodnosti, različnih verskih in političnih prepričanj, različnih starosti in spolov –, so bile podobne razmeram v večini koncentracijskih taborišč, zaradi katerih so ljudje umirali kot po tekočem traku. Tomaž Vuk je v taborišču v pol leta shiral na vsega 32 kilogramov…
Toda Buchenwald, kjer poteka vsako leto osrednja slovesnost v spomin in opomin na dogodke, ki se v zgodovini ne bi smeli nikoli več ponoviti, ni bilo edino taborišče te vrste. Še zloglasnejša so bila uničevalna koncentracijska taborišča oziroma taborišča smrti – Treblinka, Belzec, Majdanek, Sobibor, Auschwitz-Birkenau -, kjer so bile možnosti preživetja zelo majhne, če ne skorajda nične. Samo v Auschwitzu je bilo, po ocenah, ubitih od 1,1 milijona do 1,5 milijona ljudi. Od 2346 Slovencev, ki so bili deportirani v Auschwitz, jih je umrlo 1351.
Taborišče z 136 podružnicami
Toda kljub nemški prislovični natančnosti ni natančnih številk, koliko ljudi je umrlo v vseh koncentracijskih taboriščih, ki jih je bilo presenetljivo veliko: samo Buchenwald je imel 136 podružnic! Da natančnih številk o vseh žrtvah ni, je razumljivo tudi zato, ker so številne žrtve, ki so s prihodom v koncentracijsko taborišče »izgubile« ime in »postale« številke, ostale neznane. Še posebej ob koncu vojne, ko so SS-ovci z namenom, da prikrijejo grozote koncentracijskih taborišč, organizirali marše smrti, dolge pohode, s katerimi so pokončali že tako shirane in onemogle taboriščnike.
»Za Slovenijo imamo zbrane podatke, da je bilo v nemška, hrvaška, italijanska in madžarska taborišča med 2. svetovno vojno deportiranih več kot 62.000 Slovencev,« pravi Jani Alič, predsednik Koordinacijskega odbora žrtev vojnega nasilja pri Zvezi borcev Slovenije. Grozot taborišč ni preživelo več kot 12.000 Slovencev. »Največ jih je umrlo v koncentracijskih taboriščih Mauthausen, Dachau in Auschwitz,« pravi Jani Alič, ki vsako leto organizira obisk slovenskih predstavnikov na slovesnosti v Buchenwaldu. Prepričan je, da sta nujna spomin in vedenje o tem, kaj se je dogajajo v ne tako daljni zgodovini in da je to potrebno prenašati na nove rodove.
»Preprosto gre za to, da se te grozote ne bi nikoli več ponovile,« pravi Tomaž Vuk, ki se zadnja leta kljub častitljivi starosti vsako leto poda na spominsko slovesnost v Buchenwald: »Ne smemo pozabiti, kaj sta fašizem in nacizem, ki spet dvigujeta glavo, storila. Obenem pa ne smemo pozabiti ljudi, ki so tu, v Buchenwaldu ali v katerem drugem koncentracijskem taborišču, umrli. Te žrtve doma nikoli ne bodo imeli groba. So pepel, ki gnoji tujo zemljo.«