Peking - Povsem enako kot Bo Xilaijeva žena Gu Kailai ta ponedeljek je januarja 1981 pred sodniki stala vdova Mao Zedonga Jiang Qing. Obsodba je bila enaka: smrtna kazen s preloženo izvršitvijo. A razlik je kljub vsemu več kot podobnosti.
Obsodbo Jiang Qing in ostalih članov tolpe četverice je komunistična partija potrebovala za to, da je odprla vrata reformam in se izvila iz nevarnega levičarstva, zaradi katerega je izgubilo življenje na milijone ljudi. Hitri konec sojenja Gu Kailai pa je partijsko vodstvo potrebovalo zato, da bi vse ostalo isto in da bi preprečili uvedbo resničnih sprememb v političnem sistemu.
Razlike med sojenjema so se pokazale tudi v stopnji teatralnosti. Jiang Qing je z zatožne klopi kričala na sodnike in trdila, da jo je pri vseh stvareh, ki jih je počela, v celoti podpiral vodja Mao Zedong. Gu Kailai je zvenela skoraj kot hvaležna ženska. »Ta kazen kaže posebno spoštovanje zakona, dejstev in človeškega življenja,« je potihoma izjavila, ob tem pa ni ves čas niti z besedo omenila svojega donedavno vplivnega moža.
Oživljanje Maove ideologije
Vzporednica med sojenjema postane še bolj zanimiva, če vemo, da je Bo Xilai v Chongqingu, kjer je bil donedavnega partijski sekretar, oživljal Maovo ideologijo in napovedoval velike spremembe v razvojnem modelu Kitajske, poudarjal, da je treba nujno zmanjšati premoženjske razlike, in objavil konec liberalnega kapitalizma z diktaturo darvinističnega trga.
A v 30-milijonskem Chongqingu niso zgolj prepevali »rdečih pesmi« iz revolucionarnih časov, ampak je Bo tam na hitro tam izpeljal kar nekaj potez, ki so bile deležne vsesplošnega odobravanja javnosti. Posadil je na tisoče dreves, da bi ljudi zaščitil pred hudo vročino, po ulicah je dal postaviti policijske paviljone, da bi v mestu zagotovil občutek varnosti, zgradil je veliko število javnih stanovanj, v katere se je marca vselilo 600.000 ljudi, in obljubil, da bo v prihodnjih treh letih dobilo streho nad glavo še dva milijona revnih članov velike družine. Ob vsem tem pa je Chongqing beležil še 16,4-odstotno gospodarsko rast, kar je bila najvišja stopnja v vsej državi. Nič čudnega torej, da je na dan sojenja Gu Kailai 9. avgusta pred sodno dvorano v Hefeiju demonstriralo več deset maoistov, med katere v glavnem sodijo tisti, ki so bili razočarani nad rezultati tržnih reform in odrinjeni na rob družbe.
Vendar pa se je za populistično retoriko Bo Xilaija skrivala mešanica njegovih političnih ambicij in zelo konkretnih finančnih interesov. Javnost je bila dokaj deljenega mnenja glede njegovega preganjanja organiziranega kriminala, v katerem so resda padle glave nekaterih mafijcev, vendar pa je s tem le še bolj utrdil svoj avtoritarni položaj v Chongqingu in preprečil odpiranje primerov, v katerem so prav on in člani njegove družine pobrali smetano najbolj mastnih dobičkov. Ponekod, navajajo viri, tudi za ceno tujih življenj. In to ne samo enega.
Odgovor pod preprogo
Potem ko je bila obsojena Jiang Qing, je ostalo odprto vprašanje, kdo bo ljudem poplačal bolečino za milijoni izgubljenih življenj. Po obsodbi Gu Kailai pa ostaja nejasno, kje so milijoni dolarjev, ki so bili shranjeni na računih v tujini? Med pripravami na 18. partijski kongres in veliko zamenjavo na vrhu bodo odgovor pometli pod preprogo.
Če se je pred tremi desetletji primer Jiang Qing končal tako, da so razglasili, da je imel Mao 70 odstotkov prav, 30 odstotkov pa ne, bi se utegnilo zdaj zgoditi ravno obratno. Boja bi utegnili na koncu razglasiti za 70 odstotkov odgovornega za ženino vedenje, kar je dovolj, da se ne bo mogel nikoli več vrniti na politično prizorišče. A tokrat bo bolj pomembno to, da ostane 30 odstotkov nedolžen. To bi namreč pomenilo, da za korupcijo v samem jedru sistema pravzaprav sploh nihče ne more biti kriv.