Združeni narodi so embargo prodaje orožja Libiji razglasili že leta 2011, torej v letu, ko sta arabska pomlad in bombardiranje Nata odnesla več desetletji trajajoči režim Moamerja Gadafija. V že drugi državljanski vojni od tedaj se trenutno Libijska nacionalna vojska pod poveljstvom generala Kalife Haftarja s silami vlade narodne enotnosti, kljub razglasitvi premirja pred dobrim mesecem, spopada za libijsko prestolnico Tripoli.
Ujetniki globalnih interesov
Obe strani, ki se bojujeta za nadzor nad z nafto izjemno bogato državo, imata močno podporo regionalnih in svetovnih sil. Medtem, ko Haftarja podpirajo predvsem Združeni arabski emirati, Francija in Rusija, pa vlada narodne enotnosti uživa podporo Italije in zlasti Turčije. Ta je, po že skoraj izgubljeni sirski državljanski vojni, v Libijo za boj proti Haftarju uvozila celo islamistične upornike iz Sirije.
Pomorski, zračni in satelitski nadzor nad mednarodnimi sredozemski pa tudi Libijskimi vodami, bo EU pričela izvajati marca tako z namenom preprečevati dotok orožja kakor tudi beg beguncev iz Libije v Evropo. Obe strani v vojaškem spopadu v Libiji zato mrzlično hitita z oboroževanjem.
Oboroževalska tekma
Vlada narodne enotnosti je od Turčije v zadnjih mesecih prejela pomoč zlasti v obliki tovornih vozil in sistema zračne obrambe, ki je Libijski nacionalni vojski onemogočil nadaljnje bombardiranje Tripolija. Med 200 in 500 turškim vojakom in med 1500 in 3000 sirskim upornikom pa se ima zahvaliti, da je uspešno zaustavila prodiranje Haftarjevih sil proti središču mesta.
Medtem pa so Združeni arabski emirati libijski nacionalni vojski zgolj med 12. januarjem in 16. februarjem poslali 89 pošiljk, skupno kar 4.680 ton. Med njimi najverjetneje tudi težko artilerijo, s katero je general Haftar v tem tednu pričel obstreljevati Tripoli.
Najbrž je Libijska nacionalna vojska uporabila prav to orožje, ko je danes z obstreljevanjem poškodovala v Tripoliju zasidrano turško ladjo, ki je vladi narodne enotnosti, kljub embargu, domnevno pripeljala pošiljko orožja iz Turčije.