Hamid Karzaj: Zmagovalec poraza

Potem ko se je predsedniški kandidat dr. Abdula Abdula pred tednom dni zaradi neuspešne kupčije umaknil iz predsedniške tekme, samooklicana neodvisna volilna komisija pa je odpovedala drugi krog predsedniških volitev in za predsednika razglasila Hamida Karzaja, so afganistanske »svobodne in poštene« volitve izgubile še poslednji kanček legitimnosti. Padlo državo bo še naprej vodil mož krvavih rok in polnih žepov tujega denarja.

Karzaj, mož iz ugledne in vplivne paštunske družine iz Kandaharja (pleme Popalzaj), je vso politično kariero deloval v sebi lastnem slogu - od nekdaj je rad poslušal šelestenje denarja in se hkrati zavedal, da imajo ljudje, ki bi mu lahko koristili, in obratno, podoben »glasbeni« okus. Na vrh afganistanske politike se je zavihtel po padcu talibskega režima jeseni 2001. Plemenske starešine in stari afganistanski politiki so ga še isto leto v Bonnu izbrali za »začasnega voditelja« države - vodil jo bo še najmanj en predsedniški mandat. Prvega je dobil na volitvah leta 2004, med katerimi je bilo v Afganistanu čutiti veliko optimizma, Karzaj pa je že tedaj veljal za absolutno ameriškega človeka (v devetdesetih letih je bil celo svetovalec ameriške naftne korporacije Unocal, ki je načrtovala gradnjo plinovoda čez Afganistan). S svojimi političnimi starši iz Washingtona je Karzaj začel sodelovati že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je prek Pakistana kot sodelavec Cie pomagal financirati in uriti mudžahide za boj proti sovjetski vojski. Z mudžahidi je leta 1992 prišel v Kabul in že od začetka podpiral hitro rastočo talibsko gibanje, ki so ga vodili operativci zloglasne pakistanske varnostno-obveščevalne službe ISI. S talibi se je nato razšel in zavrnil njihovo povabilo, da postane talibski veleposlanik v Združenih narodih. Znova se je umaknil v Pakistan, kjer so talibi ubili njegovega očeta, sam pa se je povezal s Severnim zavezništvom, nekdanjimi zapriseženimi sovražniki, ki jih je vodil legendarni tadžiški vojaški poveljnik Ahmad Šah Masud. Po terorističnem napadu na New York in začetku ameriškega bombardiranja Afganistana se je, sledeč ameriškim navodilom, skrivoma vrnil v Kandahar in med paštunskim prebivalstvom poskušal organizirati odpor, a ga je med »agitacijo« ranila ameriška letalska bomba. Američani so ga rešili, po padcu Kabula pa se je začelo obdobje njegove vladavine.

Vsiljen koncept demokratičnih volitev je v Afganistanu doživel najhujši poraz, posledice velike volilne prevare, ki sta jo z roko v roki izvedla stari novi predsednik in mednarodna skupnost, pa so in bodo grozljive. Vojna se neustavljivo širi. Karzajev nov mandat, zaradi katerega je v stoosmih dnevih (pred)volilne kampanije umrlo stotine ljudi in bilo porabljenih tristo milijonov evrov, zagotavlja, da se Afganistan še dolgo ne bo mogel izviti iz objema smrti in vsesplošne tragedije.

Toda rezultat in, predvsem, posledice predsedniških volitev so bile vsakomur, ki kolikor toliko pozna razmere pod Hindukušem, znane že vnaprej. Predsedniški kandidat Karzaj je med predvolilno kampanijo skoraj v celoti nadzoroval medije in oblikoval »politiko« afganistanske volilne komisije. Na razpolago je imel neomejene količine denarja in mednarodne podpore. Okoli sebe je s podkupninami in različnimi manipulacijami zbral večino najmočnejših ljudi v državi. Za podpredsednika si je izbral Mohameda Kasima Fahima, nekdanjega obrambnega ministra in svoj čas vodjo mučiteljev v kabulskih zaporih. Karzajevo volilno kampanijo je iz ozadja vodil nekdanji guverner province Helmand, Šer Mohamad Ahundzada, najbolj vpliven trgovec z opijsko pasto v državi. Za predsednikovo »dobro« je ves čas skrbel njegov brat Ahmed Vali, dolgoletni plačanec Cie, gospodar vojne, vodja paravojaške enote in posrednik v narkoposlih. Da bi bila druščina »vseh predsednikov mož« popolna, je Hamid Karzaj deset dni pred volitvami iz Turčije povabil v Afganistan izgnanega uzbeškega generala Rašida Dostuma, dolgoletnega gospodarja vojne, vojnega zločinca, prvovrstnega zločina in nepoboljšljivega pijanca. Dostumova vrnitev je zagotovila Karzaju nekaj sto tisoč uzbeških glasov in zdelo se je, da je krog sklenjen.

A na volilni dan se je zapletlo: val samomorilskih napadov in talibskega nasilja je prestrašil volivce. Volilna udeležba je bila katastrofalna, razmere na voliščih, kjer je bilo več vojakov kot volivcev, pa, milo rečeno, neprimerne. Na voliščih in okoli njih so se vrstile prevare: mnogi so volili dvakrat, predsednikovi možje so pred številnimi pričami polnili volilne skrinje, volili so mrtvi, v Kandaharju je lokalni gospodar vojne in Karzajev lakaj »iz varnostnih razlogov« takoj po zaprtju volišča zaplenil skoraj prazne volilne skrinje in jih naslednje jutro vrnil dodobra napolnjene. Takšnih primerov je bilo nešteto. Karzaja to ni odvrnilo od razglasitve volilne zmage; potrdila jo je tudi »njegova« volilna komisija. Ta je morala svojo odločitev zaradi dvoličnega pritiska mednarodne javnosti sicer preklicati in razpisati drugi krog predsedniških volitev, toda (pričakovani) umik dr. Abdule je stvari hitro postavil na svoje mesto. Tako hitro, kot je bil drugi krog volitev razpisan, je bil tudi odpisan, Hamid Karzaj pa je po krvavi gledališki predstavi postal tudi uradni zmagovalec volilne bitke, zaradi katere se je afganistanska vojna razširila po vsej državi; Afganistan se osem let po padcu talibskega režima zaradi številnih napak mednarodne skupnosti in nesposobnosti predsednika Karzaja vrača v brezizhodno temo.

Iz Sobotne priloge Dela