Helmut Kohl: Evropo moramo ohraniti«

Berlin – Ob trideseti obletnici vzpona na oblast Helmut Kohl še za življenja dobiva poštno znamko. Ta čast je doslej poleg nemških predsednikov doletela le papeža Benedikta XVI. in Jeana Monneta.

Kancler nemške združitve in eden od očetov evra je k svoji CDU v torek prišel prvič po desetih letih, tako globoki so bili razkoli ob njegovem odhodu. »Tu je moja domovina, tu sem doma!« je 82-letni kancler nemške enotnosti kljub težavam z govorom po hudem padcu pred petimi leti vzkliknil ob navdušenem sprejemu v bundestagu. »Evropo moramo ohraniti in jo še naprej izgraditi,« je povedal krščanskodemokratski starosta, ki je s francoskim predsednikom Françoisom Mitterrandom in drugimi postavil temelje skupni evropski valuti. »To ni bilo nikoli lahko!«

Prijatelji in sovražniki

Spori s politikom, ki je šestnajst let vodil svojo stranko in državo, so pozabljeni, poleg šefa parlamentarne frakcije CDU Volkerja Kauderja je staremu kanclerju nazdravila tudi Angela Merkel. »Uničila bo mojo Evropo!« se je menda lani med najhujšim divjanjem evrske krize pritožil iz svojega doma v pfalškem Oggersheimu, kamor njegova druga žena, kar 35-let mlajša Maike Kohl-Richter, spusti samo izbrance. »Ona« je bila v tem pomenu seveda Merklova, Kohlova »deklica«, ki je decembra 1999 po izbruhu afere z nezakonitimi finančnimi prispevki za CDU z njim spektakularno obračunala v Frankfurter Allgemeine Zeitungu. Ker vseeno ni hotel imenovati donatorjev nezakonitih milijonov, saj jim je dal besedo, da jih ne bo, se je januarja 2000 umaknil kot častni predsednik CDU.

Helmut Kohl je s seboj potegnil tudi dolgoletnega »kronskega princa«­ Wolfganga Schäubleja, ki ga je sicer ponovno dvignila Angela Merkel. A so rane še vedno tako globoke, da sedanjega finančnega ministra ni bilo na praznovanje, prav tako se je stari kancler prejšnji teden izognil praznovanju njegove sedemdesetletnice. Mnogi drugi so raje potisnili globoko v spomin, kako brez obžalovanja so se pred desetletjem poslovili od Kohla. Morda je bila to nekakšna emancipacija tistih, ki so odraščali v senci gigantskega politika. Ko je leta 1984 od parlamentarcev svoje stranke zahteval glasovanje za sporno pobudo amnestije za kršitelje davčne zakonodaje, si je en sam parlamentarec CDU drznil glasovati proti volji mogočnega prvaka stranke. To je bil Norbert Lammert, danes predsednik bundestaga.

Trideset let po nastopu na oblasti in desetletje po odhodu iz politike Kohlu vsi priznavajo, da je bil za Konradom Adenauerjem največji povojni kancler zahodne Nemčije, čeprav je med vladanjem razdvajal kot nihče drug. Sčasoma se je pokazalo, da krščanskodemokratski voditelj ni konservativni revolucionar in še manj nemška različica Margaret Thatcher, čeprav je tedaj govoril o »duhovno-moralnem preobratu«. Nekateri so mu to globoko zamerili, proti koncu njegove vladavine so se v nemškem socialno-tržnem gospodarstvu namreč začele pojavljati razpoke, ki jih je odpravil šele socialdemokratski naslednik Gerhard Schröder.

Zanesljivo oko

Zato pa je imel Kohl nezmotljivo oko za pomembnost geopolitičnega trenutka in je lahko z enako prepričanostjo nasprotoval agresivnim mirovnikom ob začetku svojega mandata, ko so Američani v Evropi nameščali rakete srednjega dometa, kot se je kasneje zavzel za hitro združitev Nemčije ter zasnovo skupne evropske valute. »Sklicevanje na svobodo je pravica vsakega človeka in vsakega naroda,« je kancler Kohl zatrjeval v bundestagu konec leta 1983. »Svobodo in z njo povezan mir vidimo kot sad zavestnega in premišljenega delovanja.«

Tudi tisti, ki so z njim pretrgali stike, mu priznavajo nezmotljiv dar za prepoznavanje pomembnejših procesov v ozadju vsakodnevnega kaosa političnih odločitev, pa čeprav se včasih niso dokončno posrečili. Nemški vzhod je sicer danes veliko bogatejši, kot je bil ob združitvi, a za najmanj petino revnejši od zahoda in kljub neznanskemu denarju za razvoj – ali prav zaradi njega? – še daleč od resnične enakosti. O evru najbrž ni treba na dolgo in široko razlagati, v kakšnih težavah je, čeprav je treba tudi opozoriti, da v skupno evropsko valuto Grčije ni sprejel Helmut Kohl in tudi maastrichtske kriterije so začeli mehčati šele pod njegovim socialdemokratskim naslednikom Gerhardom Schröderjem.