Tiskane izdaje
Kljub temu, da Libanonci devet let niso volili in je bila predvolilna kampanja en sam velikanski resničnosti šov, je bila volilna udeležba na nedeljskih parlamentarnih volitvah nizka – 49,2 odstotna (pred devetimi leti je bila udeležba 54 odstotna). K višji volilni udeležbi ni prispeval niti lani poleti sprejeti volilni zakon, ki je uvedel proporcionalni volilni sistem in državo razdelil na petnajst volilnih okrajev.
Že v nedeljo zgodaj zvečer je postalo jasno, da so se razmerja politične moči v Libanonu v zadnjih letih precej spremenila. Predsednik vlade Saad Hariri in predsednik Gibanja prihodnosti, ki se je v predvolilno kampanjo podal izjemno samozavestno, je glasove izgubil tudi tam, kjer so se (mu) zdeli samoumevni – v Bejrutu in sunitskih mestih in vaseh. Hariri, katerega javno podobo je močno načel skrajno bizarni jesenski odstop v Saudski Arabiji, svoji veliki pokroviteljici, in skoraj takojšnja vrnitev, je pričakoval enotno »sunitsko fronto«, a ta je bila, kot kaže, najbolj enotna pri bojkotiranju volitev. Kljub volilnemu porazu bo Hariri zaradi »konfesionalnega« libanonskega političnega sistema, po katerem sunit vodi vlado, šiit predseduje parlamentu, kristjan pa državi, skoraj gotovo še naprej vodil libanonsko vlado. Toda njegova politična moč bo zaradi precejšnjih volilnih izgub močno okrnjena, vodilna vloga v izjemno vnetljivi državi, ki se nahaja na minskem polju bližnjevzhodnega obračuna med sunitsko Saudsko Arabijo in šiitskim Iranom, pa bo dokončno pripadla Hezbolahu.
Ključni razlogi za Harirjev volilni poraz so ekonomski. Libanon je pod njegovim vodstvom presegel grško raven dolga in bi brez mednarodnih posojil že davno bankrotiral. Povišala se je tudi brezposelnost, politične (in »medsektaške«) pritiske pa je v zadnjih letih zaostrila tudi prisotnost skoraj poldrugega milijona sirskih beguncev v politično, demografsko in socialno izjemno občutljivi državi, ki še zdaleč ni zacelila vseh ran »svoje vojne.«
Hezbolah je država in ne več le »država v državi«
Hezbolah je skupaj s svojimi koalicijskimi partnerji, med katerimi sta najmočnejša predsednik države in nekdanji gospodar vojne Michel Aoun (Svobodno patriotsko gibanje) in šiitska strank Amal, ki jo vodi predsednik parlamenta Nabih Beri, skupaj osvojil 67 poslanskih sedežev v 128-članskem libanonskem parlamentu. Hezbolah, ki je že do zdaj narekoval »tempo igre« libanonske politike, bo tako dokončno prestopil sintagmo »države v državi« ter, dejansko, postal – država. Glede na dejstvo, da je Hezbolah primarno (para)vojska in ne politična stranka, bo zanimivo videti, kako se bo šejk Hasan Nasrala, voditelj »Stranke boga«, sicer (pod)izvajalca iranske zunanje in varnostne politike, znašel v vlogi skoraj absolutne moči – predvsem v odnosu do libanonskih oboroženih sil. V libanonski parlament se – preko zavezništev – vrača tudi vpliva sosednje Sirije, ki je dolga leta usmerjala libanonsko politiko in tudi odigrala pomembno vlogo v libanonski (ne le) državljanski vojni (1975-1990). Med prosirskimi poslanci je najbolj prepoznaven general Džamil al Sajed, nekdanji vodja libanonske varnostno-obveščevalne službe in tesni prijatelj družine Asad.
Kljub modernejšemu volilnemu sistemu, ki naj bi veliko več možnosti omogočil neodvisnim kandidatom, sta se po dosedanjih podatkih v parlament uspela prebiti le dva. Jasno je, da se bo v Libanonu nadaljevala zgodba medsebojnega preigravanja in vzpostavljanja nenačelnih koalicij s strani starih političnih elit, ki so – brez izjeme – zrasle na pogorišču državljanske vojne. Gospodarji vojne so, tako gre to, postali elitni politiki, njihovi grehi pa so bili izbrisani.
