Tiskane izdaje
V času, ko je vlada v Zagrebu taktizirala, ali se ostro odzvati na govor, ki je razpredal o krvoločnih slovanskih zvereh, in tvegati spor z Rimom, ali pa posnemati slovenske kolege, ki so molčali, se je zgodil Stjepan Mesić. Oster odziv hrvaškega predsednika ni bil nepričakovan, saj se ni zgodil prvič. Ko je vlada Ive Sanaderja skušala z Avstrijci skleniti odškodninski sporazum, ki bi posegel v ureditev po drugi svetovni vojni in sklenjene mednarodne sporazume, je prav tako, brez dlake na jeziku, odločno posredoval.
Ocene, ali je Mesić tudi v tem primeru ravnal enako modro, so zelo različne. Krivično bi bilo trditi, da je ravnal iz volilnih vzgibov. Končuje zadnji mandat, zato za dvigovanje svoje popularnosti ne potrebuje privlačnih zgodovinskih tem. Težko bi ocenili tudi, da je ravnanje povezano s pomočjo levici pred jesenskimi volitvami, saj se Italiji ni uprla leva, pač pa celotna Hrvaška. Mesić je dobil skoraj plebiscitarno podporo – od borcev do desnih radikalcev.
Ko se namreč čez Jadran oglasijo politiki, ki verbalno posegajo po Istri, Reki in Dalmaciji, spreminjajo zgodovino in zahtevajo nepremičnine in odškodnine, je Hrvaška enotna. Nič manj, ko skuša vplivna Italija preko Unije uveljaviti svoje interese. Ne gre tudi pozabiti, da je naša soseda še posebej občutljiva, saj je bila pred kratkim žrtev agresije in poskusov prisvajanja ozemlja.
Čeprav dilema, ali je bil odziv ustrezen, ostaja, pa so ljudje, tudi v Sloveniji, pritrdili, da je Mesić z ostro reakcijo ravnal prav, kar je nenazadnje tudi pomembno. Tako kot je pomembno, da je Rimu hitro, tako kot je izgovoril svoje ostre ocene, ponudil tudi toplo roko sprave. Na prvi pogled je to lahko umik, je pa hkrati moder korak, s katerim je nevtraliziral skrajneže z obeh strani, ki bi lahko na sporu kovali negativni politični kapital in povzročili nove nepredvidljive zaplete, tudi na pomembnem gospodarskem področju.
Mesić je tokrat odigral odločno: najprej je nasprotniku vrnil boleč udarec, potem pa mu prijateljsko ponudil še izhod v sili. Bitka je za Zagreb dobljena, a kaj, ko v vojni (skoraj) vedno zmaga Rim.
