Hladna vojna med Kitajsko in ZDA se bije na afriških tleh

Peking – V nedeljo, dan po tem, ko je v zambijskem rudniku premoga Collum izbruhnil dickensovski upor, so tja prišli preiskovalci. Ubit je bil kitajski menedžer, dva sta bila poškodovana. Zdaj si bo končno treba postaviti vprašanje, kaj je povzročilo toliko jeze.

Nezadovoljstvo premalo plačanih uslužbencev rudnika v kitajski lasti se je že dolgo kuhalo. Ko sta pred dvema letoma kitajska upravnika streljala na rudarje, je zambijska vlada primer pometla pod preprogo. Takrat so krogle ranile enajst rudarjev, vse druge pa je prizadelo surovo ravnanje delodajalcev.

Nov spopad je lebdel v zraku vse do prejšnje sobote, ko so zaposleni svojo jezo zaradi prenizkih plač in težavnih delovnih razmer znesli nad 50-letnim Wu Shengzaijem. Na svojega nadrejenega so porinili železen vagon za prevoz premoga – bil je na mestu mrtev. Druga dva kitajska menedžerja so kamenjali, zato so ju morali prepeljati v bolnišnico v Lusako.

Zambijski minister za delo Fackson Shamenda je incident obžaloval, a je izjavil, da so Kitajca ubili »razbojniki in ne rudarji«, ki so potem še okradli rudniške pisarne, odnesli računalnike in vse, kar je bilo vrednega.

Vsakič, ko na črni celini pride do takšnega incidenta, se znova zastavi vprašanje, ali je Kitajska nova kolonizatorka. Na vse mogoče načine se primerjajo kitajska državna podjetja, ki izkoriščajo afriške naravne vire, z nekdanjim početjem Evropejcev ali pa s tistim, kar še vedno počnejo Američani.

Kdo so pravi sužnji?

Največja težava pa je v tem, je pred kratkim ugotovil zambijski podpredsednik Guy Scott, da na črno celino ne prihajajo samo kitajski menedžerji, ampak tudi kitajski priseljenci, »to pa so ljudje, ki na Kitajskem ne bi prav zlahka dobili dela ..., zato z Zambijci tekmujejo na najnižji gospodarski ravni. Ne zahtevajo prostih koncev tedna, po štirje živijo v eni sobi ...«

Ko se je zambijski predsednik Michael Sata lani med predvolilno kampanjo obregnil ob kitajske vlagatelje, češ da rudarjem plačujejo »suženjske plače«, je pozabil omeniti, da ne bi mogli povsem zanesljivo trditi, kdo so pravi sužnji, glede na to, da so kitajski delavci pripravljeni delati za še nižje plače, kot jih dobivajo domačini. Ko je prejšnji mesec Satova vlada izglasovala novo minimalno plačo v proizvodnih panogah, kamor sodijo tudi rudniki, v znesku 230 dolarjev na mesec, so se vlagatelji začeli spraševati, zakaj ne bi zaposlili kitajskih rudarjev namesto zambijskih, ki so dotlej dobivali 150 dolarjev na mesec in so bili s tem tako nezadovoljni, da so se uprli. Če že govorimo o suženjskih mezdah, je treba povedati, da so Kitajci svojim delodajalcem najboljši sužnji.

Vedno, ko se zastavi vprašanje navzočnosti azijske sile v Afriki, je mogoče našteti ravno tako veliko negativnih kot pozitivnih vidikov prihoda kitajskega kapitala.

Seveda je bilo videti kolonizatorsko, ko je Kitajska z vlado Demokratične republike Kongo pred petimi leti podpisala sporazum o gradnji cest, železnic in bolnišnic, svoje naložbe v znesku devetih milijard dolarjev pa je zavarovala tako, da je ustanovila skupno podjetje z večinskim kitajskim kapitalom, ki je dobilo dovoljenje za izkoriščanje zalog zlata, bakra in kobalta. Tako je uradnemu Pekingu postalo vseeno, kako Joseph Kabila vodi svojo državo. Kitajske naložbe so bile zavarovane z rudami, ki nikoli ne izgubijo vrednosti.

Vlagateljska mrzlica

Ko je ameriška državna sekretarka prejšnji teden na začetku enajstdnevne turneje po afriški celini obiskala Senegal, je iz Dakarja vsej Afriki sporočila, naj se varuje kitajskega neokolonializma in ugotovila, da Amerika, ki prepričljivo nosi zastavo demokracije, tja prinaša vrednost, Kitajska pa jo od tam odnaša domov.

Kitajsko navzočnost na črni celini pa je treba gledati iz drugega zornega kota. V današnjem svetu odprtega trga nihče ne more uveljavljati pravice do ekskluzivnega položaja izkoriščevalca, zato se je v Afriki hkrati zbralo veliko novih vlagateljev iz kluba rastočih gospodarstev. Tam so navzoče tudi Indija, Brazilija in vse bolj Turčija.

Ravno zaradi vse večje konkurence v boju za naklonjenost Afrike je Kitajska postala dejavnik afriške vključenosti v svetovno gospodarsko aktivnost veliko bolj, kot pa je vir pomoči, iz katere se razvija pasivna odvisnost. In ravno zaradi prodora številnih kitajskih podjetij na črno celico se je izkazalo, da to ni samo brezizhodna točka, ki ji morajo mednarodne institucije reševati probleme, ampak da je Afrika del svetovnega trga, kjer je mogoče sklepati dobre posle in ustvarjati zadovoljiv dobiček.

Uboj kitajskega menedžerja v zambijskem rudniku je tako rekoč simbolična tragedija, ki se je pripetila dva dni preden je Hillary Clinton prišla v vas Qunu v Južni Afriki in se tam sestala z največjim sinom tega kraja Nelsonom Mandelo. To je bilo srečanje, osvetljeno z demokracijo, ki bi moralo biti slikovito nasprotje kitajskemu merkantilističnemu prodoru do afriških surovin, če največja gospodarska partnerica demokratične Južne Afrike ne bi bila Kitajska. In če se celo Mandela ne bi obrnil in preveril, koliko novih milijard dolarjev naložb je prišlo iz kitajskega žepa.