Hollandovih prvih sto dni: anti-Sarkozy za drugačno Evropo

Pariz − Tednik L'Express ga je poimenoval kar »Hipnotizer«. Mnogi njegovi ukrepi so popularni. Francijo je na novo pozicioniral, jo približal Španiji in Italiji in se previdno oddaljil od Nemčije. Toda to še vedno ni dosti več, kot je zapisal Le Point, od »plesa na vulkanu«.

Novi francoski socialistični predsedniki François Hollande se je v prvih stotih dneh vladanja pokazal za veliko bolj prijaznega in strpnega od svojega predhodnika Nicolasa Sarkozyja, ki se je na vse kriplje trudil vzbujati vtis, da deluje odločno, državniško in možato. Toda vsi njegovi ukrepi so kljub temu videti veliko »možatejši« od Sarkozyjevih. Francozom, tako kot je to počel v predvolilni kampanji, resda še kar deli mehke karamelne bombone, trde reformne orehe, ki bodo zaradi grozeče proračunske luknje več kot nujni, pa jim je nakazal šele v prvih jesenskih obrisih. Toda navzven Hollandu ne manjka odločnosti. Jasen »ne« nemški varčevalni politiki, ki Evropo po njegovem vodi v katastrofo, in nič manj jasen »ne« samoumevnemu prikimavanju nemški kanclerki Angeli Merkel, ker Evropa brez »večne in usodne« nemško-francoske usklajenosti menda ne bi mogla napredovati, sta dve izmed takih potez.

Koliko je v Hollandovem oddaljevanju od »nemškega diktata«, v zagovarjanju večjega »podružbljanja« evrskih dolgov, in v približevanju (pre)zadolženima Španiji in Italiji tiste tipične francoske preračunljivosti in želje po obnovitvi vloge Francije v Evropi, se bo seveda šele pokazalo. Država je namreč krepko zadolžena in razen z besedami ni več mogla loviti koraka z Nemčijo, v družbi sredozemskih pa se bo laže uprla ostrim fiskalnim zahtevam Berlina, ki bi navsezadnje lahko strle tudi njo. Za Francijo gre, ne za Evropo, je privoščljivo zapisal Spiegel. A dejstva, da je Hollandu uspelo ustaviti Merklovo, medtem ko ji je »mačo« Sarkozy večinoma samo kimal, in da je s tem v marsičem spremenil tudi razmerje moči v Evropi in pripomogel k drugačnemu načinu reševanja krize, ne kaže kar tako spregledati.

Francozi o prvem Francozu

Nekatere izmed Hollandovih potez so nedvomno popularne, so po stotih dneh vladanja socialističnega predsednika ugotavljali tako rekoč vsi francoski mediji. Vendar pa zaupanje vanj kljub temu ni ravno veliko. Po anketah konservativnega Figaroja je s Hollandom nezadovoljnih kar 54 odstotkov vprašanih Francozov, skoraj dve tretjini (63 odstotkov) pa ne verjameta, da mu bo uspelo zmanjšati ta trenutek približno desetodstotno brezposelnost.

To niso ravno dih jemajoče številke. Sarkozy, ki je na koncu mandata resda padel zelo nizko, je imel po prvih stotih dneh za seboj 65 odstotkov Francozov. A to je bilo še pred začetkom krize. Danes samo še 17 odstotkov Francozov verjame, da se razmere lahko izboljšajo, več kot polovica pa jih je prepričanih o nasprotnem. Pri Hollandu je tako samo 40 odstotkov vprašanih mnenja, da mu bo skupaj z drugimi evropskimi voditelji uspelo najti izhod iz krize. Samo tretjina (33 odstotkov) meni, da mu bo uspelo zmanjšati zadolženost države in proračunski primanjkljaj, kljub temu pa je kar 57 odstotkov prepričanih, da bo predsednik izpolnil svoje predvolilne obljube.

Da jih dokaj uspešno izpolnjuje, meni tudi levoliberalni pariški dnevnik Le Monde, ki je sicer objavil Figarojevim zelo podobne rezultate anket, vendar s povsem nasprotnim poudarkom. Za Le Monde je bilanca prvih stotih dni Hollandovega vladanja »nesporno pozitivna«. Predsednik je izpolnil marsikaj od tega, kar je pred volitvami obljubljal. Najvišjim politikom in ministrom je plače znižal za 30 odstotkov, francoske vojake umika iz Afganistana, pred začetkom šole je zaposlil na tisoče novih učiteljev, minimalno plačo je povečal za dva odstotka, obnovil je pokojnino pri šestdesetih letih starosti za tiste z dovolj delovne dobe, vztraja pri 35-urnem delovnem tednu, uvedel je davek na finančne transakcije, ukinil je službena vozila vsem, ki zaslužijo toliko, da lahko uporabljajo svoj avto, razveljavitvi pa namerava še nekaj ukrepov, sprejetih pod Sarkozyjem. Z njimi naj bi v prvi vrsti dokazal, da država ne misli varčevati samo pri tistih z najnižjimi plačami.

Kako bo s Hollandovimi obljubami o »novih pogajanjih« o evropskem fiskalnem paktu, kakšen naj bi bil napovedani evropski pakt za večjo rast, ki ga je napovedoval, in kakšna bo francoska davčna reforma, s katero naj bi se država izognila 33-milijardni proračunski luknji, ki ji jo napovedujejo za leto 2013, je ob vseh populističnih ukrepih, ki jih je predsedniku uspelo izpeljati v prvih stotih dneh, še precej v oblakih. Zato je tudi navdušenje tistih, ki v Hollandu vidijo nekaj več, predvsem pa bolj socialne Evrope, kot jo je napovedovalo trdo in po nemško zaukazano »šparanje« kanclerke Merklove, še dokaj zadržano. Hollande ni Gerhard Schröder, je pomenljivo zapisal Figaro. Kar z drugimi besedami najbrž pomeni, da bika za zdaj ljudem všečno sicer skuša ujeti vsaj za rep, da pa mu ga še zdaleč ni uspelo zagrabiti za roge.