Hongkong se ne boji

Hongkonžani so že tri dni na ulicah, vsak spopad s pripadniki posebnih enot in oblaki solzivca pa vodi samo še v bolj množične proteste. Policija je včeraj sporočila, da je prejšnji dan zaradi nezakonitega sestajanja in vandalizma aretirala dvajset ljudi, odgovor množice pa je bil napad na policiste v popolni bojni opremi. Ljudje so policiste razglašali za »mafijce« in »lopove« ter skandirali: »Hongkonška policija krši zakon!«

To je bil že deveti konec tedna s protesti, pri čemer so se ti tokrat začeli že v petek, ko je šlo na ulice na tisoče državnih uslužbencev, medicinskih delavcev in zaposlenih v finančnem sektorju, in to kljub grožnjam, da bodo morali za to »sami nositi posledice«. Za danes je napovedana splošna stavka, ki jo bodo v osmih delih mesta spremljale nove demonstracije. Sindikati iz dvajsetih različnih sektorjev so podprli stavko, ki se ji bodo pridružili celo uslužbenci hongkonškega Disneylanda.

Vse pogosteje se v tujih medijih pojavlja vprašanje, ali je Hongkong še varno mesto za morebitne obiskovalce. Nekaj držav je svoje prebivalce, ki potujejo v to mesto, že opozorilo, naj se izogibajo krajem, kjer se nadaljujejo demonstracije. Še vedno pa niso razglasili rdečega alarma, pa tudi ne pozvali ljudi, naj se izogibajo Hongkongu, ki je bilo lani najbolj množično obiskano mesto na svetu. Obiskalo ga je skoraj 30 milijonov gostov iz tujine. Turistične organizacije obiskovalce opozarjajo, naj ne nosijo črnih ali belih oblačil. Črna oblačila v glavnem nosijo protikitajski demonstranti, medtem ko so bili prejšnji konec tedna v belo oblečeni napadalci na demonstrante, pa tudi skupine ljudi, ki prihajajo na ulice zato, da bi podprli območno in osrednjo vlado.

Turistične organizacije poleg tega dajejo obiskovalcem navodila, kako naj ravnajo, če se znajdejo v oblaku solzivca, in jim svetujejo, naj se izogibajo krajev, kjer je veliko ljudi – kar je v Hongkongu pravzaprav zelo težko, saj vlada v tem mestu tudi v najbolj mirnih obdobjih neznanska gneča.


 

Točka, s katere ni vrnitve

To še posebej velja za mestno trgovsko četrt Mong Kok, ki so jo že pred časom razglasili za območje z največjo gostoto prebivalstva. Tukaj se na kvadratnem kilometru običajno mudi po 130.000 ljudi. Ko se je v soboto od tod dodatnih 120.000 demonstrantov odpravilo na pohod proti poslovni četrti Tsim Sha Tsui, je postala gneča nepopisna. Del demonstrantov se je napotil tudi v Ulico Nathan, glavno arterijo kopenskega dela Hongkonga. Nekateri so to doživeli kot dokaz, da je gibanje proti območni vladi in Pekingu doseglo točko, s katere ni vrnitve. Prišlo je do spopada s policijo, ta pa je izstrelila bombe s solzivcem. In to je le še dodatno naelektrilo ozračje.
Skupina demonstrantov v črnem je okoli sedme ure zvečer zaprla vhod in izhod iz predora, ki otok pod morjem povezuje s kopenskim delom. Skozi ta predor pelje dnevno več kot 120.000 vozil. Ker je bil zaprt celo uro, je z obeh strani nastala nepopisna prometna gneča.

In medtem ko je več tisoč ljudi v Viktorijinem parku izražalo podporo policiji in vladi, so s pristaniškega poslopja v enem od številnih pristanišč odtrgali zastavo LR Kitajske in jo vrgli v morje. Predstavnik za tisk območne vlade je izjavil, da je to novo izzivanje državne oblasti, bivši vodja vlade C. Y. Leung pa je tistemu, ki bi imel podatke o tem, kdo je sodeloval pri vandalskem ravnanju z rdečo zastavo s petimi zvezdicami, ponudil milijon hongkonških dolarjev (128.000 ameriških dolarjev) nagrade.

Mnogi lastniki javnih servisov in manjših trgovin so napovedali solidarnost s stavkajočimi, tako da bodo v ponedeljek zaprli vrata za stranke in kupce, čeprav bodo zato ob zaslužek. Hongkong ni vajen stavk. Od leta 1997, ko je prišel pod kitajsko oblast, so zaposleni samo dvakrat prekinili delo. Leta 2013 so bili pristaniški delavci nezadovoljni s svojimi delodajalci in plačami, leta 2007 pa so stavkali varilci. V mestu, v katerem je v vsakem trenutku čutiti kult dela, je stavka že vnaprej postala tema, o kateri se veliko razpravlja. Večina prebivalcev podpira demonstracije in zahteve demonstrantov, vendar mnogi dvomijo, da bo vlada kar koli od tega pripravljena sprejeti. Je pa dejansko malo tistih, ki se bojijo pokola. Pa ne zato, ker ne verjamejo, da bi lahko prišlo do takšnega izida vse hujše krize, temveč zato, ker se vse pogosteje govori o »revoluciji našega časa«.