Hrvaški tisk: Slovenija hoče nafto iz Piranskega zaliva

Zagreb - Po današnjem pisanju hrvaških medijev se razlog za ogorčeni boj za Piranski zaliv sploh ne skriva v potrebah Slovenije po dostopu do odprtega morja, ampak je cilj slovenske vlade, da se dokoplje do ogromnih količin nafte in zemeljskega plina, ki se nahajajo pod morskim dnom.

Po trditvah upokojenega časnika hrvaške vojske Nediljka Pušića, ki se sklicuje na "relevantno dokumentacijo svetovnih institucij in strokovnjakov", si želijo slovenski politiki zagotoviti oblast nad delom severnega Jadrana, pod katerim se nahajajo ogromne količine naravnih bogastev. "Slovenija bi si tako z nadzorom nad levim delom obale Piranskega zaliva zagotovila možnost izkoriščanja bogastev, ki se nahajajo pod kamnolomom," Pušićeve izjave povzemajo hrvaški mediji. Po Pušićevem mnenju njegovo odkritje precej pojasnjuje slovensko nepopustljivost v pogovorih s Hrvaško.

Skrivnost odkrivajo topografske karte

Nediljko Pušić se je po pisanju hrvaških medijev sam lotil preiskave in januarja 2008 začel raziskovati razloge, ki so privedli do "pat pozicije" v Piranskem zalivu, saj je bil prepričan, da se za javno izraženimi razlogi v resnici skriva nekaj pomembnejšega, na kar Slovenci niso niti namignili. Pušić je zato začel preučevati stare zemljevide, še posebej pa se je osredotočil na tok in ustje reke Dragonje. Pri tem ni odkril nič novega, prav tako pa nič spornega ni našel med preučevanjem navtičnih kart.

Potem pa je Pušić posegel po topografskih kartah iz obdobja druge svetovne vojne. Na koncu je ugotovil, da se nemški, sovjetski, ameriški, jugoslovanski in slovenski zemljevidi med seboj razlikujejo v dveh podrobnostih. V sovjetskih in ameriških kartah so namreč vrisani tudi vsi daljnovodi, v ameriških pa so na levi strani Piranskega zaliva označeni še kamnolomi. Po pisanju hrvaških medijev so kamnolomi na območju krasa označeni zato, ker naj bi se tam nahajale različne surovine kot so uran, torij in berilij.

"Takrat mi je postalo kristalno jasno, da se odgovori na vprašanje meje v Piranskem zalivu skrivajo pod morjem, oziroma v geologiji severnega Jadrana," je prepričan Pušić. Po nadaljnjem raziskovanju je v poročilu Geološkega urada ameriške vlade odkril natančne ocene domnevne količine nafte, plina in utekočinjenega plina v severnem Jadranu. Ocene iz leta 2000 kažejo, da naj bi bilo za zahodni obali Istre milijone sodčkov še neodkrite nafte in milijarde kubičnih metrov plina, polovica teh surovin pa naj bi se nahajala v akvatoriju Umaga in Savudrije, kar je po Pušićevih trditvah ravno "dimnik, ki ga želijo Slovenci".

Do teh podatkov se je po pisanju hrvaških medijev uspel dokopati tudi Dimitrij Rupel , ki je bil vrsto let veleposlanik v ZDA. Slovenija je zato v javnosti oblikovala zgodbo o dostopu do odprtega morja, hkrati pa se je skrivaj pripravljala za črpanje nafte in plina. Pušić je po pisanju hrvaških medijev še ugotovil, da je Slovenija že naročila dve naftni ploščadi, ki čakata na namestitev, medtem pa so že stekle priprave za gradnjo plinovoda Savudrija-Koper.