Humanitarna pomoč: Afganistan brezno brez dna

Afganistan je ena od dežel z največjim deležem odvisnosti – po podatkih Urada Združenih narodov za koordinacijo humanitarnih zadev (OCHA) kar 71 odstotkov njenega bruto domačega proizvoda financira tujina. Poleg tega se Kabul pri izboljševanju socialne strukture prebivalstva močno zanaša na humanitarne organizacije.

Afganistan se po trditvah organizacije Global Humanitarian assistance (GHA) uvršča na četrto mesto držav, ki prejmejo največ humanitarne pomoči – za Pakistanom, Somalijo in palestinskimi območji Zahodnega brega in Gaze. Kot kažejo podatkih GHA za leto 2011 [novejših ni], je Afganistan skupno prejel 4,7 milijarde evrov pomoči, od tega je humanitarna pomoč znašala 559 milijonov evrov.

Informacije o številu vladnih in nevladnih organizacij, ki so s humanitarnimi dejavnostmi prisotne v deželi pod Hindukušem, se razlikujejo. Po podatkih Združenih narodov – ti so v državi že 40 let – v Afganistanu deluje 28 agencij ZN, skladov in programov, poleg njih pa še več kot 3000 lokalnih organizacij in 190 nevladnih organizacij (NVO). Razlikujejo se tudi podatki o humanitarni pomoči, ki se steka v državo. Ne le, da ni enotne baze, ampak številni donatorji ne delujejo transparentno, pa tudi vsaka obljuba pomoči ni izpolnjena. Po podatkih Mednarodne krizne skupine (ICG) so donatorji Afganistanu med letoma 2001 in 2011 obljubili skoraj 64 milijard evrov humanitarne pomoči, razdelili pa so je nekaj več kot 41 milijard evrov.

Veliko pomoči se izgubi

Filozof, samostojni novinar in avtor knjige Teror »trajne svobode« Vojna v Afganistanu in Pakistanu Vasja Badalič razliko med donacijami in humanitarno pomočjo pojasnjuje z dejstvom, da se levji delež denarja, ki ga Zahod namenja Kabulu, odmerja tujim vojaškim kontingentom v deželi. Dodatni delež dobi afganistanski represivni aparat, torej policija, vojska in obveščevalna služba, manjši del pa namenijo humanitarnim in razvojnim strukturnim projektom. »Razvojna pomoč je potisnjena na stranski tir,« pravi Badalič. Velik del humanitarne pomoči se izgubi, na kar z besedami, da »zapravljanje v Afganistanu ni enako zapravljanju za Afganistan«, opozarja tudi Svetovna banka. Ne le, da večina pomoči ne ostane v državi, ampak je velik delež tam niti ne pristane, pravijo. Po podatkih Svetovne banke le 38 centov vsakega dolarja, porabljenega v Afganistanu, doseže tamkajšnje gospodarstvo.

Katja Kumar iz Zavoda Krog, ki v Afganistanu deluje s pomočjo organizacije Help, pravi, da se učinki razvojne humanitarne pomoči razlikujejo od organizacije do organizacije. »Nekatere delajo res dobro in pretežni del sredstev namenjajo Afganistancem. Pri teh se učinki poznajo, pa tudi lokalno prebivalstvo jih gleda bolj pozitivno,« pravi, toda: »Obstajajo tudi organizacije, ki večino denarja namenijo temu, da zgradijo zidove okoli svojih pisarn in se prevažajo v blindiranih avtomobilih z velikimi napisi. Takšne organizacije že na začetku zapravijo tri četrtine sredstev za lastno varnost.«

A iz Afganistana prihajajo tudi zgodbe o uspešno izvedenih humanitarnih projektih. Marko Ogrizek, ki je pred leti kot civilni strokovnjak ministrstva za obrambo v afganistanski provinci Herat pod okriljem misije Isaf preživel devet mesecev, pravi, da so bili projekti njegove ekipe resda majhni – vrednost ni presegala 10.000 evrov –, a učinkoviti. Med drugim so kupili knjige za fakulteto lepih umetnosti, pomagali donirati sončne celice za eno od bolnišnic in zgradili sobe za intervjuje za zlorabljene ženske.

Tudi Ogrizek opozarja, da vsi učinki humanitarnih dejavnosti niso pozitivni. Negativen vpliv imata tudi neusklajenost organizacij, ki pripelje do podvajanja projektov, in neučinkovitost donatorjev. »Kar nekaj držav izvaja milijonske projekte, pozablja pa na natančne pogovore z lokalno skupnostjo o dolgoročnih učinkih. Nekateri na primer gradijo šole, ne da bi se vprašali, ali je dovolj učiteljev, ogrevanje … Treba je biti res pazljiv,« pravi. Veliko je korupcije: »V eni od sirotišnic za deklice smo hoteli urediti ogrevanje, a so nam kolegi iz Afganistana svetovali, naj se tega raje ne lotimo, saj bodo ljudje, ki delajo v sirotišnici, gorivo za ogrevanje prodali na črnem trgu.«

»Ogromno organizacij samo čaka, da se bo kaj zgodilo: potres, vihar ali kar koli, da bodo lahko zaprosile za sredstva, jih dobile in nato izvajale projekte,« Kumarjeva odgovarja na vprašanje, ali je humanitarna pomoč postala industrija. Ocenjuje, da je humanitarnih, nevladnih in razvojnih organizacij preveč, tudi v Sloveniji, a nekatere med njimi delajo dobro in za majhen denar.

Militarizacija pomoči

Negativnega predznaka humanitarni pomoči pa ne prinašata le korupcija in neučinkovitost, ampak, kot opozarja neodvisna neprofitna raziskovalna organizacija Afganistanske analitične mreže (AAN), tudi »militarizacija pomoči«. Humanitarne organizacije, ki ocenjujejo, da so vojaške sile do leta 2009 razdelile pomoč v vrednosti 17 milijard dolarjev, opozarjajo, da poskuša vojska le »pridobiti srca in misli« prebivalcev, ne trudi pa se za kakovostno izpeljavo projektov. Toda varnost bo po besedah naših sogovornikov eden ključnih kriterijev za delovanje humanitarnih organizacij v Afganistanu.

Spopadi med uporniki ter vladnimi in mednarodnimi varnostnimi silami se zaostrujejo, civilnih žrtev je vse več – leto 2013 je bilo po oceni AAN najbolj nasilno po letu 2001 –, prav tako beguncev. Tarča napadov so pogosto tudi humanitarni delavci. Urad za koordinacijo humanitarnih zadev je lani zabeležil 283 varnostnih incidentov, v katere so bili vpleteni aktivisti humanitarnih organizacij, njihova poslopja ali dobrine. Pri tem je umrlo 38 ljudi, 50 je bilo ranjenih, 84 pa so jih ugrabili.