Tiskane izdaje
Postavni in izobraženi Malijec je (le) eden izmed deset tisočev afriških legalnih in ilegalnih priseljencev, ki so v zadnjih osmih mesecih, ko je Španijo, največjo evropsko žrtev globalnega finančnega zloma, zajela huda gospodarska kriza, ostali brez dela, bivališča, osnovnih sredstev za preživetje, iluzij o boljšem življenju za zidovi Evropske trdnjave in - perspektiv. Kakršnih koli.
Skupaj s približno tristo sotrpini iz Malija, Gambije, Gvineje, Liberije in Senegala že pol leta živi v gozdu ob največjih nasadih jagod na svetu, kakih petnajst kilometrov iz Huelve, enega najbolj onesnaženih mest v Španiji. Utrujeni in lačni Afričani so si sredi sredozemskega rastja letošnjo zimo ustvarili zasilno bivališče, a je kmalu postalo njihov - dom. V Huelvo so prišli pobirat jagode. Mnogi izmed njih so to težko in slabo plačano delo opravljali že prejšnjo pomlad in bili so prepričani, da jih bodo španski kmetje in poslovneži najeli tudi med letošnjo jagodno sezono. Močno so se ušteli. Gospodarska kriza je (ne le) v Španiji najmočneje udarila po tistih, ki so bili že tako najbolj ranljivi: ilegalnih priseljencih. Lokalni delodajalci so namesto Afričanov na jagodna polja, ki se razprostirajo na desetinah in desetinah kvadratnih kilometrov, povabili domačine, ki so v zadnjih mesecih izgubili službo.
Namesto da bi Moussa in tovariši v Evropi našli delo, jih je zahodna civilizacija prisilila v lov in nabiralništvo.
Tretji svet Evropa
Brezposelnost je v Andaluziji prejšnji teden presegla 23 odstotkov. Na območju Huelve je še večja. Brez dela je 32 odstotkov ljudi; več kot kjer koli drugod v Španiji in Evropski uniji. Povprečna stopnja brezposelnosti v Španiji znaša 18 odstotkov (največ v EU) in vztrajno narašča. Do konca leta naj bi presegla kritičnih 20 odstotkov.
Med novimi brezposelnimi je največ mladih (tako imenovana generacija nič) in priseljencev, ki so v zadnjih sedmih letih nenehne španske gospodarske rasti kot cenena delovna sila oblikovali hrbtenico zdaj že proslule zgodbe o uspehu. Ta je temeljila na gradbeništvu in nepremičninskih poslih. Kmalu po zlomu borze na Wall Streetu so tudi v Španiji zastali gradbeni stroji, po ameriško napihnjeni nepremičninski trg pa se je sesul - od leta 1997 do 2008 so se cene nepremičnin na Iberskem polotoku dvignile za dvesto odstotkov. Brezposelnost se je nemudoma podvojila. Samo v prvih štirih mesecih letošnjega leta je delo izgubilo 800.000 ljudi. Število brezposelnih bo po napovedih španskih ekonomistov do konca letošnjega leta gotovo preseglo pet milijonov. Trenutno je milijon španskih družin brez kakršnih koli uradnih virov dohodkov. Gospodarska rast bo letos slabša kot kadar koli po letu 1960. Kriza se stopnjuje, ceno, neskočno visoko ceno, pa plačujejo najšibkejši členi družbe. Ilegalni in (tudi) legalni priseljenci iz Afrike, Latinske Amerike in Vzhodne Evrope. V Španiji namreč živi več priseljencev kot kje drugod v Evropi. V svetovnem merilu so bolj emigrantsko naravnane le Združene države Amerike. Samo v letu 2007 je v Španijo, kjer naj bi priseljence pričakovala belle epoque, prišlo 920.000 novih legalnih in ilegalnih priseljencev, v zadnjih devetih letih skoraj štiri milijone.
»Vsako jutro se, takoj ob zori, odpravim na obhod okoli jagodnih polj. Vedno znova upam, da bom dobil delo, a vse od dneva, ko sem pred štirimi meseci iz Lleide v Kataloniji, kjer sem pobiral jabolka, prišel v ta gozd, nisem bil uspešen. Že sto dvajset dni nisem zaslužil niti enega evra. To velja za večino mojih tovarišev tu v gozdu. Lačni smo, mesece in mesece nosimo ista oblačila, spimo v nemogočih razmerah, a naša usoda ne zanima nikogar in nihče nam ne pomaga,« je pred svojim gozdnim bivališčem, sestavljenim iz plastičnih plaht in lesa, pravil Malijec Hamidu Dukure, 25. V Španijo je prek Mavretanije prispel pred poldrugim letom. Doma je bil zaposlen kot komercialist v zasebnem podjetju. »Življenje ni bilo slabo, a želel sem narediti nekaj več za svojo družino, ki živi v revščini. Ko sem zaslužil dovolj denarja, sem se odločil za pot v Evropo. Prijatelji in znanci so veliko govorili o Španiji, kjer naj bi bilo za afriške priseljence najlažje najti delo in 'papirje'. Poklical sem človeka, ki se je ukvarjal s prevozom Afričanov v Evropo - povedal mi je, da pot stane od 1500 do 3500 evrov. Odvisno od tega, koliko sem pripravljen čakati in s kako dobrim oziroma varnim čolnom se gre na pot po morju. Meni se je mudilo. Plačal sem 3000 evrov,« je pripovedoval Hamidu.
Prvi poskus, da bi prišel v Evropo, se je Hamiduju in štiridesetim možem, ki so skupaj z njim z motornim čolnom krenili proti španskim obalam, ponesrečil. Motor je ugasnil še v mavretanskih ozemeljskih vodah. Imeli so srečo, da jih je posadka ribiške ladje potegnila nazaj na obalo. Tam je Hamiduja čakalo še eno razočaranje. Organizatorji poti - lokalna mafija - mu niso vrnili denarja. Soočil se je s klasično afriško priseljensko dilemo: koliko osebnega in družinskega ponosa je potem, ko si izgubil že skoraj vse, še mogoče investirati v prihodnost? »Prav nič nisem mogel storiti. Bil sem obupan, a poskusil sem še enkrat. Tokrat sem plačal 2000 evrov. Po šestintridesetih urah plovbe smo pristali v Španiji. Mislim, da je bilo nekje okoli Malage. Takoj so nas zaprli v neko skladišče, zbirni center za ilegalne priseljence. Prav vsi na čolnu smo bili brez dokumentov. Če bi jih imeli, to smo vedeli vnaprej, bi nas lahko takoj poslali nazaj. Po treh tednih sem šel v Lleido nabirat jabolka. Nekaj sem zaslužil, a se je sezona hitro končala. Slišal sem, da je veliko dela na voljo tu, v Huelvi, kjer so afriški priseljenci vedno brez težav dobili delo. Ko sem februarja, ko se začne sezona pobiranja jagod, prišel sem, so mi povedali, da za nas, Afričane, tokrat ne bo dela. Letos so zaposlili večinoma le Maročane, Romune in Poljake. Oni imajo urejene papirje, njihove države so sklenile sporazum s špansko vlado, potem pa je prišla še gospodarska kriza in ostali smo brez dela,« je razočarano pravil mladenič, ki se je v upanju na boljše življenje odpovedal službi in na svoja pleča naložil breme celotne družine.
Emigracija je v Afriki družinski projekt. »Ne, moja družina ne ve, da sem brez dela in da živim v tako bednih razmerah. To bi jih zelo prizadelo, zato jim tega nočem povedati. Vedo le, da sem v Španiji in čakam na delo. Ko sem obiral jabolka, sem jim pošiljal pol zaslužka. Zdaj jim, seveda, ne pošiljam ničesar,« je dejal Malijec, ki se vsak večer udeležuje nogometnih tekem v gozdu Les Madres, kjer je nogomet edina in vseprisotna zabava. Ko pripeka malo popusti, na peščeni jasi sredi goščave poteka pravo malo afriško prvenstvo. Boji so polni čustev, tehničnih bravur in tovariškega duha. Še posebej v dnevih, ko se je približeval finale lige prvakov, v katerem je celotna druščina zaradi treh afriških nogometašev v prvi postavi in, predvsem, načina Igre z vsem srcem navijala za Barcelono, je bil nogomet v gozdu močnejša tema kot vse eksistencialne muke skupaj. A tovrstni analgetiki hitro nehajo delovati. Ugrizi realnosti so preboleči. Še posebej v - prazno.
Družinski odposlanci
Hamidujeva zgodba je na las podobna zgodbam njegovih gozdnih tovarišev, s katerimi kljub grozljivim razmeram, osebnim tragedijam in popolni brezperspektivnosti živi v slogi in medsebojnem spoštovanju. Pred tremi leti in pol so nama Afričani na maroški strani Melille, španske eksklave na maroškem ozemlju, ki so (neuspešno) poskušali preplezati vojaško varovane visoke ograje Evropske unije, dejali, da se ne smejo in ne morejo vrniti domov, če jim ne bo uspelo priti v Evropo in zaslužiti toliko, da bodo lahko svojim družinam omogočili preživetje. Možem v gozdu Les Madres je uspelo priti v obljubljeno deželo, a zaradi gospodarske krize in vsesplošne evropske ksenofobije jim obljube, ki so jo ob odhodu iz svojih afriških vasic dali družinam, ni uspelo izpolniti. Tisto, kar jih ločuje od izčrpanih in ponižanih mož iz maroških grmovij, je soočenje z evropsko resnico: ta je za afriške - in seveda tudi druge - priseljence prav tako temačna kot resnica njihove domovine.
Kdaj umre upanje? Kdaj izgine še poslednja iluzija? Kdaj je prestopljen rob eksistencialne strpnosti? Kaj je potrebno za - vdajo? »V Španiji bom ostal, dokler mi ne uspe najti dela. Kakršnega koli. Domov se ne bom vrnil. Tudi če bi si želel, za to nimam denarja. Ker sem zdaj brez vsega, ne morem niti kam drugam po Španiji, kjer bi morda lahko našel delo, a odločil sem se, da vztrajam do konca. Po treh letih dokazanega bivanja v Španiji naj bi vsak - legalni in ilegalni - priseljenec moral dobiti dovoljenje za bivanje in delo. Jaz moram počakati še leto in pol, pa tudi kriza, upam, ne bo trajala večno. Bojim se le, da se nas bo tukaj v gozdu prej ali slej lotila policija, ki nas je doslej pustila bolj ali manj pri miru. Mi, ki smo brez dokumentov, bi z aretacijo avtomatično izgubili pravice, ki jih sploh še nimamo,« svojo taktiko preživetja opisuje Hamidu Dukure. Računa, da bo v naslednjih tednih nekako prišel v Katalonijo, kjer se začenja sezona obiranja jabolk in kjer so, kot pravi, ljudje do temnopoltih Afričanov veliko bolj prijazni kot v Andaluziji, kjer se zaradi gospodarske krize, naraščajočega števila priseljencev in zgodovinsko odklonilnega odnosa do muslimanov (Andaluzija je bila pod arabsko oblastjo najdlje od vseh španskih provinc, op. p.) stopnjuje nestrpnost lokalnega prebivalstva do priseljencev. Isto lokalno prebivalstvo je - na čelu s tako rekoč fevdalnimi delodajalci - zadnjih deset let uživalo blagodati cenene delovne sile.
Nestrpnost se stopnjuje tudi na državni ravni. Čeprav je leva vlada Joseja Luisa Zapatera pred tremi leti skoraj 800.000 ilegalnim priseljencem z dekretom čez noč podelila dovoljenje za bivanje v Španiji, se je odnos oblasti do priseljencev močno zaostril - v značilno evropskem duhu. Špansko notranje ministrstvo je mestnim policijam po vsej državi tako pred tedni dalo nalogo, da vsak teden aretirajo določeno število ilegalnih priseljencev in jih deportirajo domov. V Madridu policisti tako po državnem dekretu povprečno vsak teden aretirajo 35 ilegalnih priseljencev in jih pošljejo - domov. Pri tem so izbirčni: zaradi bližine in poceni poti večinoma deportirajo Maročane.
Nestrpnost in rasizem
»Razmere v Španiji so skrb zbujajoče. Nestrpnost do tujcev vidno narašča. Z gospodarsko krizo se vse skupaj hitro stopnjuje,« na lokalnem sedežu nevladne organizacije Andalucia Acoge, ki skrbi za pomoč tujim priseljencem, v Huelvi pove predsednica organizacije Nives Robles. »Španija bi se morala zavedati, kako veliko so tuji priseljenci prispevali k razvoju našega gospodarstva, družbe in kulture. Njihov delež je neprecenljiv. Zaradi njih je Španija postala najbolj pozitiven primer multikulturne družbe v Evropi. Ne smemo dovoliti, da se to poruši,« nadaljuje Roblesova, ki meni, da trenutna situacija dobesedno zahteva politično rešitev, saj španska zakonodaja ilegalnim priseljencem, ki so tudi po njenem mnenju največje žrtve hude gospodarske krize, praktično onemogoča pridobitev dela ali dokumentov. »Za delo potrebujejo delovno dovoljenje, tega pa ne morejo dobiti, če ne dokažejo, da že tri leta, ne da bi jih ustavila in aretirala policija, neprekinjeno živijo v Španiji. To je absurdno in policiji, torej državi, omogoča, da z ilegalnimi priseljenci počne, kar se ji zljubi,« meni predstavnica ene redkih španskih nevladnih organizacij, ki javno izpostavlja problem zlorabe ilegalnih priseljencev in poleg organizacije SOS Racismo sodeluje z novinarji. »Vladne poteze poskušajo v javnosti vzpostaviti neposreden stik med gospodarsko krizo in priseljenci, kar družbo deli na prvo- in drugorazredne državljane. To je nevarno. Bojimo se možnosti povečanja rasističnih napadov,« je prepričana tiskovna predstavnica SOS Racismo Begona Sanchez.
Po raziskavi javnega mnenja, ki jo je leta 2008, še pred začetkom gospodarske krize, opravil Real Instituto Elcano, kar 46 odstotkov Špancev meni, da tuji priseljenci predstavljajo resno grožnjo.
Fevdalizem = novi kapitalizem
»Afriški in drugi priseljenci ter njihove usode niso moj problem. Saj jih nisem jaz povabil v Španijo! Prav tako jih niso vabili moji kolegi. Naj se znajdejo, kakor vedo in znajo, ali pa naj zanje poskrbi država,« nam je v svoji pisarni nad veliko tovarno v vasici El Monte, kjer delavci na tekočem traku »sortirajo« jagode v plastične škatle in jih pripravljajo za na pot po vsem svetu, dejal solastnik podjetja Sol Condado in vodja korporacije Freshuelva Jose Manuel Romero. V podjetju zaposluje nekaj tisoč delavcev in ima v lasti ogromna jagodna polja okoli mesteca Palos de la Frontera. Delavci imajo sklenjene šestmesečne pogodbe, ki se bodo iztekle konec junija. Velik del dela na poljih, kjer nenaravno velike rdeče jagode zorijo od februarja do konca maja, je že opravljen, najboljši del sezone - ko drugod po Evropi podnebne razmere še niso primerne za gojenje jagod - je končan. Jagode iz Huelve imajo od februarja do maja monopol na evropskih trgih, tudi v Sloveniji. Od jagod, ki so sicer kalifornijskega izvora, zato morajo lastniki polj na leto plačevati desetine milijonov evrov avtorskih pravic lastnikom originalnega sadeža v Združenih državah, živi celotna jugozahodna Andaluzija.
»Gospodarska kriza posla z jagodami ni prizadela. Res pa je, da je krizo mogoče čutiti skoraj povsod drugod. Ker je veliko Špancev izgubilo službo, sem jim seveda priskočil na pomoč in jim ponudil delo na poljih, kjer so v zadnjih letih delali večinoma priseljenci. Zaradi krize so se Španci vrnili v kmetijstvo in na polja. In jasno je, da imajo pri iskanju dela prednost domačini. Moja dolžnost je, da jim pomagam. Lani je na naših poljih delalo 35.000 tujcev, letos le 10.000,« nam je v docela arogantnem tonu razlagal gospod Romero, tipični predstavnik andaluzijske ruralne aristokracije, katere delovanje se z desetletji (stoletji!?) ni veliko spremenilo. »Zaradi poslovnega interesa in mnogih nepravilnosti smo lastniki jagodnih podjetij lansko jesen sklenili, da bomo zaposlovali le še delavce s pogodbami. Kazni za najemanje ilegalnih priseljencev, ki nimajo delovnega dovoljenja, teh je zelo veliko, so visoke. Ne moremo si jih privoščiti,« je pravil Jose Manuel Romero in še enkrat dodal, »nisem jaz kriv, da Afričani živijo v gozdu.« Po osmih minutah pogovora, na katerega smo pred njegovo pisarno čakali poldrugo uro, je nejevoljno pokazal proti izhodnim vratom.
Pred letom dni bi se señior Romero gotovo obnašal drugače: pred (uradnim) začetkom globalne gospodarske krize bi se ga lahko vsaj teoretično lotili sindikati ali nevladne organizacije. Danes, ko je odpuščanje vsepovprek in brez sankcij za delodajalce postalo samoumevno in ko na vsako delovno mesto, četudi zelo slabo plačano, po kitajskem principu nestrpno čaka več ljudi hkrati, so delavske in človekove pravice le še iluzija. Kapital se je triumfalno znebil balasta.
Upanje
»Za naše stanje je odgovorna španska vlada, ki je zaradi lastnih interesov sklenila pogodbe z maroškimi, romunskimi in poljskimi zaposlovalnimi podjetji o najemu več tisočih sezonskih delavcev. S tem so nam, Afričanom brez dokumentov, in tudi tistim, ki imajo vse potrebne papirje za delo in bivanje, zaprli vsa vrata, hkrati pa poskrbeli za vročo kri med delavci iz različnih držav. To so storili namenoma. Živimo kot živali. Kratene so nam najbolj temeljne človekove pravice. In to sredi civilizirane Evrope,« med kuhanjem riža na odprtem ognju za ducat svojih tovarišev, edinega obroka v dnevu, pove Moussa Diarra, ki velja za neuradnega kapetana ekipe iz gozda Les Madres. Njegovi prijatelji se strinjajo. Drug čez drugega opisujejo negativne izkušnje s potencialnimi španskimi delodajalci. »Nekateri nas zmerjajo in žalijo. Veliko je rasizma,« pove Amadou, 23, iz Malija. Njegov sosed v šotoru, Traore, 25, pove, da je v Španijo prišel iz Francije, kjer živi njegova sestra. »Tam je bilo veliko dela. Ko bom zbral dovolj denarja, se bom vrnil. Dovolj je bilo ponižanj. Španija ni več tisto, kar je bila. To bi morali povedati vsem našim afriškim bratom, ki še vedno odhajajo na pot.« Na tvegano pot v neznano odhajajo množično: na poti v očitno neustavljivo privlačno vulkansko žrelo kapitalizma jih veliko izgine v Atlantskem oceanu in vodah Sredozemlja. Trgovina z ljudmi, industrija človeške bede, je pač eden največjih in najbolj umazanih poslov.
Vsakdo izmed naših afriških sogovornikov je imel za seboj smrtno nevarno pot, katere končni cilj se, vsak dan znova, oddaljuje.
»Ne smemo izgubiti upanja. To je vse, kar imamo,« reče Moussa in se skupaj s Hamudijem odpravi do vodnjaka. Ta leži v neposredni bližini jagodnih polj, ki so jih kmetje v zadnjih dvajsetih letih dodobra prepojili s pesticidi, ki španskim jagodam dajejo tako privlačen videz. Daleč naokoli zaudarja po umetnih gnojilih. Med delavci, ki dlje časa preživijo na poljih, so poleg kroničnih težav s križem zelo pogoste pljučne in kožne bolezni. »Mislim, da je voda pitna. Vsaj upam, da je. Ne želim vedeti, kaj je v njej ... Za zdaj ni bilo še nič narobe. Vsi smo zdravi. Brez vode pa ne bi mogli ostati tu, morali bi iti drugam, kar pa je zdaj nemogoče. Še naprej bomo pili to vodo,« zaskrbljeno dahne Moussa in se pred večerjo odpravi proti peščenemu nogometnemu igrišču, kjer v večernem soncu, ki z gozdnimi sencami riše podobe idile, vlada navijaško ozračje.
Priseljenci, globalni delavski razred
Le nekaj sto metrov stran od gozda, kjer živijo ilegalni afriški priseljenci, se na jagodnih poljih izteka letošnja sezona. Tisoče pridnih, večinoma ženskih rok iz Maroka, Romunije, Poljske, Ukrajine in Španije (nekaj je tudi Afričanov), ki imajo sklenjene pogodbe z lastniki polj, vsako jutro točno ob sedmih začne težko in slabo plačano delo. V zadnjih dnevih se je živo srebro sredi dneva povzpelo prek 35 stopinj Celzija, za celodnevno delo pa so pobiralci jagod na dan plačani največ 36 evrov. Trojka dvajsetletnic iz Poljske - Monika, Agnieszka in Kaisa - pove, da so v Španiji kljub težkemu delu zelo zadovoljne in da si želijo ostati, a se njihove pogodbe kmalu iztečejo. »Veliko je sonca. Veliko plešemo. Solidno zaslužimo. Življenje tu je veliko lepše in boljše kot na Poljskem.«
Kaj dosti časa za refleksijo si dekleta niso vzela. Zgodbe iz sosednjega gozda mladih Poljakinj niso dosegle.
Iz skromnih betonskih poslopij, kjer sredi jagodnih polj živijo pogodbeni delavci, odmeva arabska glasba. Pred vhodom v bivalni kompleks se na razžarjenem soncu zaspano pretegujeta Ukrajinca, ki povesta, da je dela malo in da na mesec ne zaslužita več kot 250 evrov. Nikoli več se ne nameravata vrniti v Španijo. Lastniki jagodnih polj so lansko jesen namreč razpolovili urno postavko, zato si bosta delo poiskala kar doma. »Razočaran sem in utrujen. Dovolj je bilo. Čez dva tedna gremo domov,« po rusko pove Igor, vodja ukrajinske delovne brigade.
Kaj vse bi dali Moussa in tovariši, da bi se znašli na njegovem (delovnem) mestu.
Igorjeva kolega, ki se nista želela predstaviti, sta bolj neposredna: »Lastniki podjetja so nam vzeli potne liste, saj se bojijo, da bomo zbežali in ostali v Španiji. To je politična gesta. Plačila zamujajo in so manjša, kot je bilo dogovorjeno. Ko smo se pritožili, nam je šef dejal, da se lahko pri priči poberemo, saj na naše delo čaka množica ljudi.« Med našim pogovorom se od nekod pojavi šef. Tisti dan - in tudi kak prejšnji - je moralo po njegovem grlu steči kar nekaj alkohola. Poskuša uveljaviti avtoriteto, povzdiguje glas, a so njegove noge preveč majave. »Ali šef pije? Predvsem popije veliko našega denarja,« pove zagoreli ukrajinski delavec.
»V Maroku za delo v Španiji vlada ogromno zanimanje. V vsakem večjem mestu se je mogoče na administrativnem uradu prijaviti za delo in pridobitev delovnega dovoljenja, toda vrste so dolge, izbira pa selektivna. Prednost imajo ženske, mlajše od štiridesetih let, ki imajo vsaj dva otroka,« nam v enem izmed delavskih bivališč pove Mustafa, maroški delovodja, ki skrbi za dva ducata maroških sezonskih delavk. V njihovem začasnem domovanju diši po svežem kruhu. Žene, odete v tradicionalna maroška oblačila, plešejo ob orientalskih ritmih. Na jagodnih poljih v okolici Huelve je trenutno okoli 10.000 maroških delavk in delavcev. »Delo je težko, naporno. Ko sem lani prvič pobirala jagode, mi je bilo veliko teže kot letos. Tokrat sem vedela, kaj me čaka,« pove Fatiha Baširi, 32, iz Nadorja v severnem Maroku, ki meji na zloglasno Melillo, kjer - in v sosednji Ceuti - teče edina kopenska meja med Evropsko unijo (Španija) in Afriko. Ta strogo in brutalno varovana meja ni le meja Evrope in Afrike - je tudi kopenska meja, kjer je razlika med povprečno plačo na eni in drugi strani večja kot kjer koli drugod na svetu, večja celo od prepada na meji med Združenimi državami in Mehiko. A prepad med dvema svetovoma, ki ju ločuje Zid, se manjša. Toda ne zato, ker bi se razmere v tretjem svetu izboljševale, temveč ker se Evropa, mati arogance, približuje tretjemu svetu.
Fatiha Baširi je ločena mati dveh otrok. Delo je dobila brez večjih težav. Ve, da bi bilo brez otrok, ki španskim delodajalcem predstavljajo zagotovilo, da se bo maroška delavka po izteku pogodbe vrnila v domovino, popolnoma drugače. »Seveda bi si želela ostati v Španiji. Vse ženske, ki smo zbrane v tem prostoru, si tega želimo, a žal je to nemogoče. Še dobro, da lahko s sezonskim delom vsaj nekaj zaslužimo.«
Mestece Palos de la Frontera, ki je od Huelve oddaljeno deset kilometrov, je čustveno in poslovno središče življenja tujih priseljencev. Ob koncu jagodne sezone so lokali polni utrujenih delavcev z vsega sveta. V mestnem središču skoraj ni Špancev. Iz lokalov odmeva afriška in arabska glasba, mestece krasi globalna delavska atmosfera. Na večer našega obiska se stotine romunskih delavcev odpravlja domov. Na mestnem trgu jih v družbi policistov in varnostnikov čakajo avtobusi, ki redno vozijo na relaciji Romunija-Španija. Pot s severa Romunije do Andaluzije traja štiri dni. Romunske delavke se poslavljajo od prijateljic, ki bodo tukajšnje jagodne nasade zamenjale za sadovnjake v Kataloniji, in priložnostnih ljubimcev. Povedo, da se bodo vrnile tudi naslednje leto. Če bo mogoče.
Prašne ceste, ki jagodna polja povezujejo z bližnjimi vasmi in mesti, so polne priseljencev z vsega sveta. Hodijo gor in dol in čakajo na delo. Mešajo se barve, zvoki, izrazi na licih. Ljudje so utrujeni in odsotni. Nasmeški so redki. Pred očmi se vrstijo podobe prihodnosti in novega, globalnega delavskega razreda.
Razreda, ki bi mu tako radi pripadali možje iz gozda Les Madres.
Iz tiskane izdaje sobotne priloge Dela
