Dvaintridesetletni Va Lone in 28-letni Kjav Soe Oo sta bila aretirana decembra lani, medtem ko sta pripravljala raziskovalni članek o krutih pobojih in množičnih grobnicah, s katerim bi lahko dopolnili obtožbe, da se v Burmi dogaja genocid.
V posebnem poročilu agencije Reuters, ki so ga objavili februarja letos, pod poročilo pa so se podpisali štirje novinarji, med katerimi sta bila tudi oba omenjena Burmanca, je najbolj pretresljiva fotografija desetih pripadnikov ljudstva Rohingja iz države Rakhine, ki klečijo z rokami, zvezanimi na hrbtu. Straži jih nekaj burmanskih vojakov s puškami v rokah, budistični sosedje ujetih vaščanov pa pred njimi kopljejo grobnico.
Cilj vojske etnično čiščenje
Fotografijo, ki je bila posneta v okrožju In Din je dal novinarjem Reutersa vaški budistični starešina, priče pa so pozneje potrdile, da so v noči po nastanku fotografije vojaki vsakega od ujetih moških usmrtili s po tremi streli. Ko so jih zakopavali v zemljo, je bilo še vedno slišati stokanje nekaterih od njih. Reutersova fotografija je nato prišla do družinskih članov, ki živijo v begunskem taborišču v Bangladešu. In ti so prepoznali svoje bližnje. Dva od ubitih sta bila dijaka, stara 18 oziroma 19 let, preostali so bili ribiči ali lastniki manjših trgovin. Eden je bil islamski učitelj.
V času, ko je bilo objavljeno poročilo o pokolu v Inn Dinu, sta bila Va Lone in Kjav Soe Oo že v zaporu. Obtožena sta bila, ker sta imela pri sebi tajne dokumente o položaju v državi Rakhine. Poleg fotografije moških tik pred njihovo usmrtitvijo in fotografije plitkega groba, v katerem je videti človeška trupla, je raziskovalna skupina novinarjev prvič od paravojaške policije dobila tudi opis delovanja na tem območju, katerega cilj je etnično čiščenje. Kot so potrdili viri, je imela burmanska vojska v tej akciji vodilno vlogo.
Vse to je časovno sovpadlo z rezultati preiskave misije ZN, ki je zločine vojske, storjene nad pripadniki ljudstva Rohingje, ocenila kot »brez dvoma najhujše zločine po mednarodnem pravu«. V množičnih pomorih, posilstvih in v uničenih vaseh je bilo ubitih najmanj deset tisoč ljudi, okoli 600.000 pa jih je prek meje pobegnilo v sosednji Bangladeš. In vsega tega so krivi samo novinarji.
Kitajska lovi priložnost
Več deset tisoč ljudi, oblečenih v črno, se je v nedeljo udeležilo protestov, na katerih so zahtevali izpustitev Va Lona in Kjav Soe Oona. Burmanska vlada pa je tudi proteste izkoristila za to, da bi tuji javnosti dokazala, da v tej državi v resnici obstaja svoboda govora.
Vodja komisije ZN za človekove pravice je odločno obsodil tudi dejansko burmansko voditeljico Aung San Su Či, ki je obtožbe zaradi genocida razglasila za »vrh ledene gore dezinformacij« in opravičevala delovanje vojske proti »terorizmu« v državi Rakhine. »Lahko bi molčala, ali pa, kar bi bilo še bolje, odstopila,« je v enem od intervjujev izjavil Zeid Ra'ad Al Husein.
Paradoksalno pa je, da bo obsodba novinarjev dodatno odprla vrata Burme za vrnitev kitajskega vpliva. Vodstvo v Pekingu poziva k »politični rešitvi« krize, a je hkrati že blokiralo poskus varnostnega sveta ZN, da bi povečal pritisk na burmansko vodstvo. »Kriza ljudstva Rohingja ponuja novo priložnost Kitajski,« je vse skupaj pokomentiral Yun Sun, strokovnjak za kitajsko-burmanske odnose v Stimson Centru v Washingtonu. »Zdaj je čas, da jim (Burmancem) pokažemo, kdo je njihov pravi prijatelj.«
Novinarji naj gnijejo v zaporu. Jih ima v Aziji sploh še kdo rad?