Indija: Verske formule in nacionalne države

Takoj po objavi rezultatov spomladanskih volitev v Indiji je bilo očitno, da ta država ne bo več takšna, kakršna je bila do zdaj. Ko je v ponedeljek vodstvo njene nove vlade s slovesno prisego prevzel Narendra Modi, pa je bilo povsem jasno, da se po vsej Aziji začenja nova era.

Britanski The Guardian je šel celo tako daleč, da je Modijevo zmago razglasil za dan, ko je Velika Britanija dokončno zapustila Indijo. Avtor uvodnika tega časopisa je namreč trdil, da je bila ta država pod Kongresno stranko zgolj »nadaljevanje britanskega raja«, saj ji je do zdaj vladala maloštevilna elita, katere glavni jezik je bila angleščina in ki je ljudstvo prijazno izkoriščala, nikoli pa ga ni vključila v politično življenje in procese odločanja.

Zdaj pa, piše v Guardianovem uvodniku, prihaja nova vrsta voditeljev: mož iz nižje kaste, ki angleško ne govori tako dobro kot svoj jezik in ki ga na ta položaj ni postavila sekularna in socialistična tradicija, kakršna je oblikovala kongres. In tako je pred nami nova Indija, v kateri revni prebivalci ne bodo več čakali na to, da jim nekdo pomaga, ne bodo več sprejemali drobiža in ne bodo dovolili, da se jih ignorira.

Pa je res tako? Še preden je Narendra Modi v ponedeljek uradno prevzel dolžnost premiera, mu je po telefonu čestital ameriški predsednik. Čeprav mu v ZDA leta 2005 niso hotele izdati vizuma, saj so hinduističnega nacionalista zaradi njegove vloge pri pokolu muslimanov uvrstile na črno listo, ga je zdaj Barack Obama povabil v Belo hišo in, kot da ne bi šlo za istega moža, izrazil upanje, da bosta tesno sodelovala pri uresničevanju »izjemno pomembne obljube o vzpostavitvi ameriško-indijskega strateškega partnerstva«.

To isto je storil tudi Vladimir Putin, ki se je z Modijem pogovarjal v soboto. Ruski predsednik se mu je zahvalil, ker se Indija v ukrajinski krizi ni pridružila zahodnim sankcijam proti Rusiji, in izrazil željo po »tesnem sodelovanju«, Indiji izrekel nekaj dragocenih komplimentov, pri tem pa poudaril »izjemno civilizacijo« in »veliko ljudstvo«, s katerim si želi razvijati prijateljstvo, »ki bo presegalo politične stranke«.

Celo Kitajska, ki je z zaskrbljenostjo spremljala Modijev vzpon in vrnitev njegove Stranke Baratija Džanata (BJP) na čelo države, s katero Peking še vedno ni razčistil obmejnega spora, je zdaj pripravljena v indijskem premieru videti »novega Richarda Nixona, ki se bo zavzemal za krepitev dvostranskih odnosov med Indijo in Kitajsko«, in čigar nacionalizem bo pravzaprav pomagal pri odpravljanju ozemeljskih vprašanj, ki so jih, kot poudarjajo državni analitiki, podedovali od Kongresne stranke in Džavaharlala Nehruja.

Glavni argument kitajskih analitikov, ki so prepričani, da bodo odnosi med velikima sosedama pod novo vlado boljši, izvira iz njihovega prepričanja, da prinaša Modi Indijcem tisto, kar Xi Jinping prinaša Kitajcem – uresničitev njihovih sanj. In ker so na podlagi lastnih izkušenj prepričani, da se vsake sanje, pa naj so še tako nacionalistično obarvane, začnejo in končajo z gospodarskimi rezultati, čim bolj pravično razporejenimi na vse družbene sloje, pričakujejo veliko dvostranskega trgovanja in vsesplošnega sodelovanja, ki se bo razvijalo na plodnih tleh ključne politične kompatibilnosti: skupnem iskanju postkolonialne identitete, ki opredeljuje tudi Kitajsko, čeprav njenega celinskega ozemlja niso nikoli kolonizirale zahodne sile.

Prav zaradi tega, ker se bo Modi pri uresničevanju indijskih sanj opiral na posle – kar je v resnici podobno temu, kar počne Kitajska –, so številni indijski intelektualci prepričani, da je uvodnik v Guardianu iluzorno in zmotno prikazal »novo Indijo«. V resnici bo ta država šele zdaj, ko bo odprla vrata multinacionalnim družbam in velikemu kapitalu, postala kolonija s številnimi »delavnicami, polnimi znoja«, v katerih bo cenena delovna sila izdelovala blago za izvoz, in šele zdaj bodo pripadnike nižjih slojev neusmiljeno izseljevali iz njihovih koč, da bi naredili prostor za velika mešana podjetja in nakupovalna središča. In prav zato je zahodni svet, skupaj z Rusijo in Japonsko, prisrčno objel človeka, ki mu še donedavna ni hotel izdati vizuma in ki ga je še pred kratkim glasno obsojal zaradi verske nestrpnosti. Najbolj jasna čestitka, ki jo je Modi dobil ob prevzemu funkcije, pa je rast vrednosti na borzah, ki so se obrnile k državi z 1,2 milijarde prebivalcev. In nekdanji »odpadnik« svetovne ureditve, ki prisega na človekove pravice in svoboščine, je že postal junak nove Azije, ki išče formulo sodobnega življenja v vračanju k nacionalnim državam, odprtim za kapital multinacionalnih družb.

V ponedeljek je bilo za mnoge ključno vprašanje, ali bo Azija z Modijem bolj varna, kot je bila do zdaj. Očitno je tudi sam hotel na to vprašanje odgovoriti pozitivno, s tem ko je na svojo inavguracijo povabil pakistanskega premiera Navaza Šarifa, s katerim se je tudi posebej sestal v New Delhiju. Za območno varnost je bilo to izjemnega pomena, saj imajo številni analitiki Južno Azijo za najbolj nevarno točko današnjega sveta, in to prav zaradi tega, ker se tukaj dotikata dve jedrski sili z dolgim seznamom nerešenih problemov v dvostranskih odnosih, pa tudi v videnju širše ureditve tega območja.

»Bombe, puške in pištole niso pakistanskemu ljudstvu nikoli prinesle nič dobrega,« je dejal Modi v enem od svojih predvolilnih govorov. »Če se Indija in Pakistan morata bojevati, naj bo to boj proti revščini, nepismenosti in praznoverju.« To so bile pomirjujoče in obetavne besede in verjetno je prav ta spravljivi ton pripomogel k temu, da je Šarif sprejel povabilo in postal prvi pakistanski premier, ki se je udeležil slovesne prisege pred veličastno palačo Rastrapati Bavan v New Delhiju, kjer prebiva indijski predsednik Pranab Muherdži, pred katerim so prisegli Modi in člani njegove vlade. S tem se je v resnici začela nova faza v azijskem iskanju lastne ere. Indijci so jo poimenovali »Era NaMo«: skrajšali so njegovo ime Narendra Modi in mu dodali vrsto pričakovanj, s katerimi so ga izvolili za svojega 15. premiera. Že od naslednjega dne dalje bodo spremljali vsako njegovo potezo in zahtevali konkretne rezultate. Sanje se bodo izražale v številkah. Nacionalni ponos je bil že izražen v predvolilni retoriki.