Indijska kraljica na azijski šahovnici

Indijski premier je, dokler ni odpotoval v Washington, ­držal pesti, da bi se ameriški­ predsednik Barack Obama in ­iranski Hasan Rohani sestala­ in pokazala prva znamenja medsebojne­ strpnosti.

Če bi se to zgodilo, bi bilo tudi njegovo srečanje z Obamo, napovedano v Beli hiši za danes, veliko preprostejše. Indija je namreč strateška partnerica ZDA, pa tudi strateška igralka na azijski šahovnici. Če bi odnosi med Washingtonom in Teheranom zapluli v mirnejše vode, bi bilo Američanom laže pojasniti veliko indijsko naložbo v iransko pristanišče Čabahar, pa tudi načrte New Delhija za zagotovitev »iranske poti« do ­Afganistana.

Interesno omrežje, ki povezuje Indijo, Iran, Afganistan in ZDA, je podobno tanki pajkovi pasti, skozi katero se je treba pazljivo plaziti,­ da se ne bi pretrgala ena sama samcata nit. Vsak od igralcev, ki se vanjo ujame, ima več interesov, ki si včasih nasprotujejo, zato bo srečanje Obame in Singha veliko bolj zanimiv politični dogodek, kot se zdi lovcem na senzacionalistične poteze na geopolitičnem prizorišču. Za Ameriko je trenutno zelo pomembno najti način za kolikor toliko dostojanstveno pot iz Afganistana. Ker se zaveda, da se ji to ne bo posrečilo brez pomoči regio­nalnih političnih akterjev, se je pripravljena pogovarjati z vsemi: z »dobrimi talibi«, Indijo in seveda s Kitajsko.

Manmohan računa prav na to, zato je mogoče pričakovati, da bo Obami pojasnil, da je pristanišče Čabahar v službi prihodnje stabilnosti Afganistana in širše regije okoli njega in da je diplomatsko komuniciranje s Teheranom povsem mogoče tudi zato, ker je po globokem Singhovem prepričanju ajatola Hamenei (s katerim se je indijski premier lani sestal na zasedanju gibanja neuvrščenih) veliko bolj pragmatičen politik, kot si predstavlja Zahod.

Čabahar je projekt, ki ga imajo nekateri Indijci za »nevarno naložbo«, saj ne samo da priliva sredstva v vladno blagajno v Teheranu in ji lajša življenje pod sankcijami, temveč tudi zbuja dvome o strateški naravi indijsko-ameriškega prijateljstva, ki bi moralo biti med Singhovim obiskom v Washingtonu obogateno s civilno jedrsko komponento.

Zapletena indijska vloga

Med junijskim obiskom v New Delhiju je državni sekretar John Kerry izjavil, da bo Westinghouse še septembra sklenil sporazum z indijsko Korporacijo za jedrsko energijo o prodaji reaktorja. Čeprav se je to zdel korak k tesnejšim dvostranskim odnosom med državama, je v ozadju velik dvom o tem, ali bo za indijskega proizvajalca veljal indijski zakon, ki, če bi se v nuklearki zgodila nesreča, kliče na odgovornost dobavitelja opreme. Ker se je v Indiji začela kampanja za parlamentarne volitve, ki bi morale biti pred koncem maja prihodnje leto, vsaka poteza v smeri olajšanja ameriškega prihoda na indijski jedrski trg takoj postane predmet opozicijskega linča, in tako tudi ta del njegovega pogovora z Obamo ne bo prav nič lažji.

Dovolj je pogledati na zemljevid, da si lahko odgovorimo na vprašanje, zakaj je Indija pomembna za ZDA. Ravno tako je dovolj, da preberemo kaj o gospodarskih, vojaških in varnostnih skrbeh New Del­hija, da lahko razumemo, zakaj je indijska vloga v ameriški strategiji uravnoteženja kitajske dominacije s krepitvijo partnerstva s silo na južnih kitajskih mejah zelo zapletena.

Pravzaprav si tudi Indija prizadeva uravnotežiti odnos sil z velikim azijskim sosedom tako, da je v iransko pristanišče Čabahar v Arabskem morju vložila več kot sto milijonov dolarjev in tako začela dolgoročen projekt tristranskega povezovanja z Afganistanom, pri čemer je zaobšla Pakistan in ponudila pomembno alternativo za pristanišče Gvadar, ki ga samo 76 kilometrov naprej na pakistanski obali razvija Kitajska.

Čeprav je medsebojno trgovanje Indije in Irana razmeroma majhnega obsega in je vredno samo 16 milijard dolarjev, je v razmerah, ko zahod trgovinsko blokira Iran, zelo pomembno. Še pomembnejše je imeti pred očmi dejstvo, da sta njegova najpomembnejša sestavna dela nafta in plin. Razvoj pristanišča Čabahar, ki bi moral biti Indiji na voljo prihodnjih 60 do 90 let, odpira možnost veliko tesnejšega povezovanja obeh držav. V načrtu je tudi gradnja več kot tisoč kilometrov železniške proge, ki bi povezovala Čabahar z afganistansko pokrajino Hadžigak z največjimi rezervami železove rude. A čim bolj Indija uresničuje takšno strategijo vzporednega rivalstva s Kitajsko, tem bolj se izpostavlja tveganju, da bodo ZDA ravno Čabahar postavile na črni seznam in tako ogrozile ameriško-indijsko trgovanje, vredno 110 milijard dolarjev.

Vloga kraljice

Indija kot izumiteljica šaha dobro pozna vlogo kraljice v tej igri in si prizadeva, da bi se umestila ravno na njeno polje. Ko je enkrat ni na šahovnici, je kralj izpostavljen potezam, ki ga lahko matirajo. Singh upa, da tudi Obama dobro ve, kako zapleteno sta povezani srednja in južna Azija in koliko bi ogrožanje indijskih interesov oviralo vsak poskus Amerike, da bi iz Afganistana odšla tako, da bi se ji na vratih ne podrla streha na glavo.

Obama bi moral vedeti tudi to, da bodo prihajajoče volitve v Indiji odprle bojišče, na katerem se bosta spopadli Kongresna stranka in opozicijska Bharatija Džanata (BJP), ki je za svojega kandidata nominirala Narendra Modija z veliko volilno bazo in velikansko populistično karizmo. Če bi Singha na premierskem položaju zamenjal hindujski nacionalist z odkrito nestrpnostjo do muslimanov, bi lahko razmere v najnevarnejšem predelu sveta postale še bolj zapletene.

To pomeni, da je pred Manmohanom Singhom in Barackom Obamo samo ena naloga – okrepiti partnerstvo in imeti pred očmi, da je vsaka izgovorjena beseda kot šahovska poteza v igri, katere izid bi moral biti velik, dolgotrajen remi.