Uradne rezultate najbolj množičnih volitev na svetu bodo objavili 23. maja, so pa že predčasni pokazali, da ima Modi dovolj razlogov za mirnost. Nacionalna demokratska zveza, ki jo vodi njegova stranka Bharatija Džanata (BJP oziroma Indijska ljudska stranka), bo dobila več kot 300 sedežev v lok sabhi, spodnjem domu parlamenta s 542 poslanci, za katere so v soboto glasovali Indijci.
Indijski nacionalni kongres oziroma Kongresna stranka in njeni koalicijski partnerji se bodo morali zadovoljiti s slabo polovico tega števila in pred naslednikoma politične dinastije Gandhi, Rahulom in njegovo sestro Prijanko, je zdaj novih pet let razmišljanja, kaj počneta napak oziroma premalo, da ostajata poraženca kljub številnim znamenjem pred volitvami, da Indija še zdaleč ni zadovoljna z Modijevim nacionalizmom in velikokrat praznim populizmom.
Ko se je v nedeljo pojavil pred novinarji s predsednikom BJP Amitom Šahom, je Modi samozavestno razglasil zmago. In še malo več od tega. V zgodovini indijske demokracije se je redko zgodilo, je dejal Modi, da je vladajoča stranka, ki je prišla na oblast s prepričljivo večino, s prav tako očitno večino dobila še en mandat.
S severa še drugam
BJP je tokrat celo razširila svoj vpliv s severa države, kjer je tradicionalno imela politično oporišče, na vzhod in severovzhod, tako da je za zdaj le še na jugu nekaj odpora proti Modijevi karizmi, čigar pobudniki so zbrani okoli koalicije pod vodstvom kongresa.
Lahko bi našli številna pojasnila za Modijev uspeh (bolj kot za uspeh BJP). Njegov politični slog se lepo umešča v tisto, kar v Ameriki gledamo z Donaldom Trumpom, v Turčiji z Recepom Tayyipom Erdoğanom, na Filipinih z Rodrigom Dutertejem ali na Madžarskem z Viktorjem Orbánom. Celo v tisto, kar je Avstralija prejšnji konec tedna dobila na volitvah, ko je sredinsko-levičarske laburiste premagala konservativna, nacionalistična koalicija novega premiera Scotta Morrisona.
Vendar Indija nikoli ni bila zgolj člen v svetovnem trendu, tako da bi lahko na njene politične pretrese prej gledali kot na stanje v enem od stebrov kontinentalnega političnega zdravja. Prav zaradi tega zbuja skrb prepričljiva zmaga človeka, čigar protisekularna prepričanja so pripeljala do tega, da Indija bolj spominja na avtokratsko in enostrankarsko Kitajsko kot na tisto, na kar je bila še pred kratkim tako ponosna – najštevilnejšo demokracijo na svetu.
»Razvojni premier«
Globalne bojazni, negotovosti in nevarnost trgovinske vojne, finančne krize ali celo obsežnega oboroženega spopada so vsekakor pomagale Modiju obdržati premierski stolček. Pa vendar je zdaj ključno vprašanje, kakšna bo Indija v njegovem drugem mandatu in ali bo volilna zmaga pomenila nadaljevanje erozije indijske liberalne tradicije in krepitev avtoritarizma. Po mnenju indijskih analitikov mora Modi v prihodnjih petih letih postati predvsem »razvojni premier«. Moral se bo lotiti gradnje tistih gospodarskih stebrov, na katere bo lahko oprl čedalje zahtevnejše tekmovanje s Kitajsko. Zato bo prva Modijeva naloga razmisliti, kje mora biti njegova država leta 2024. Demokracija v Indiji je morda v krizi, a še zdaleč ni mrtva. V tej državi je prostor za krepitev avtoritarizma kljub vsemu omejen.