Tiskane izdaje
»Zaradi okoliščin moram danes in ne jutri dokazati, da sem zares pogumna,« je konec minulega tedna napisala novinarka Nove gazete Ana Politkovska organizatorjem slovesne podelitve letošnjih nagrad za pogum v novinarstvu, ki jih podeljuje Ženski medijski sklad. Potem je iz Los Angelesa odletela v Moskvo, kjer so jo čakala pogajanja s čečenskimi ugrabitelji, ki so sredi prestolnice zajeli okoli 800 talcev.
Ruske oblasti Politkovske ne marajo. Lani februarja so jo v Čečeniji aretirali, grozili so ji celo s sodnim procesom. Tudi potem ko je s pogajanji pridobila dragoceni čas za pripravo končnega obračuna z ugrabitelji, je nimajo nič raje. Zaradi njenega ostrega peresa, ki piše o krvavih dogajanjih v tej separatistični republiki, ni pretirano priljubljena niti med čečenskimi uporniki, saj opisuje tudi zločine, ki so jih nad civilnim prebivalstvom zagrešili tako imenovani borci za njihovo osvoboditev. Lani ji je organizacija Amnesty International podelila nagrado za poročanje o »filtracijskih taboriščih« za čečenske upornike, njena knjiga Umazana vojna, ki je lani izšla v Londonu, pa med drugim opisuje tudi dvolične zahodne humanitarne organizacije, ki so v Čečeniji opravljale neke vrste obveščevalno dejavnost, namesto da bi pomagale ljudem.
Kako se je zgodilo, da ste bili eden od pogajalcev s čečenskimi ugrabitelji?
Ko se je vsa stvar pripetila, sem bila ravno v Ameriki, kjer bi mi morali vročiti nagrado. Program je bil res imeniten, saj so nagrade podeljevali hollywoodski igralci, jaz pa v življenju še nobenega nisem videla v živo. Na žalost ga tudi zdaj nisem, saj sem na vrat na nos odletela nazaj v Rusijo. Kolegi iz redakcije so me sredi noči poklicali in mi povedali, da so teroristi zajeli talce in da se hočejo pogovarjati z mano. V trenutku sem se morala odločiti. Našli so mi letalsko karto in čez štiri ure sem že bila na poti. A Los Angeles je zelo daleč, do Moskve sem letela 17 ur. Z letališča sem se takoj odpeljala na kraj dogodkov. In z zdravnikom Leonidom Rošaljem sva se odpravila na pogovore. A z njim se niso hoteli pogovarjati, tako da sem bila sama na pogajanjih.
Vas je policija kar tako spustila med ugrabitelje? Niste imeli nobenih težav?
Seveda sem imela težave. Ljudje s policije niso delali problemov, ker so razumeli položaj. Težave so povzročali pripadniki obveščevalne službe FSB, po njihovem mnenju se sploh ne bi smeli pogajati. Najprej me niso spustili v dvorano in mi govorili, da tam nimam kaj početi. V notranjem ministrstvu niso bili takega mnenja in njihova beseda je na koncu prevladala.
Ste se s kriznim štabom dogovorili, kaj morate govoriti? So vam dali kakšna pooblastila?
Nobenih pooblastil nisem imela. Sem se pa prej v štabu pozanimala, kaj hočejo od mene. Hotela sem izvedeti, kaj naj počnem, o čem sploh lahko trgujem. A v štabu je bila popolna zmeda. Če mislite, da je bilo tam vse organizirano, da so bili tam ljudje, ki so pogajalce poučili, kaj in kako naj se pogovarjajo, se motite. Preprosto so mi rekli, poskušaj spraviti ven vse otroke in se pogovoriti o tem, kako nahraniti in napojiti talce. Moja naloga je bila razvleči pogovore in psihoterapevtsko vplivati na teroriste, da bi se ti začeli pogovarjati in mi zaupati. Sama pa s tem nisem imela nikakršnih izkušenj. Nikoli se še nisem pogajala, saj nisem diplomat. Pojma nisem imela, kako in o čem naj se pogovarjam.
In kaj ste potem naredili?
Ubrala sem materinski ton. Govorila sem jim: »Vi ste še mladi ljudje, imate matere, tudi jaz sem mati, imam sina in tako naprej.« Ta ton so sprejeli in smo se kar dolgo pogovarjali. Hotela sem namreč odkriti, kaj točno hočejo. Zanimalo me je, kakšno vlogo ima pri ugrabitvi čečenski voditelj Aslan Mashadov. Hotela sem tudi izvedeti, kaj hočejo zase: morda poseben avtobus ali letalo, morda hočejo odleteti v Saudsko Arabijo ali Egipt. Predvsem pa sem se hotela srečati s talci, se z njimi pogovoriti in ugotoviti, v kakšnem stanju so. Na začetku mi tega niso dovolili, potem so se omehčali, tako da sem videla nekaj mladih punc, ki so bile v zelo slabem psihološkem stanju.
Vas je bilo strah?
Zelo sem se bala. Le idiota ne bi bilo strah.
Kako so vas ugrabitelji sprejeli?
Različno. Bili so trenutki, ko so bili zelo umirjeni in so se odkrito pogovarjali, bili so trenutki, ko so bili grobi. Začeli so me sumljivo gledati in mi govoriti, naj ne obračam glave in gledam naokoli. Takrat sem dojela, da moram nekaj narediti, najti besede, ki bi jih pomirile, umirile čustva in zaustavile napetost. Bala sem se, da bodo začeli streljati.
Glede na to, da se zdaj pogovarjava, ste take besede našli.
Čečenci, zlasti tisti, ki se vojskujejo, vse sumijo, da so pripadniki bodisi FSB bodisi vojaške obveščevalne službe GRU. Ko sem jim začela postavljati zelo konkretna vprašanja - na primer: iz katerega predela Čečenije hočete umik vojske - so me takoj prekinili: »A ti delaš za GRU?« Po izkušnjah iz Čečenije vem, da je to zelo slabo. Če se razgovor obrne v to smer, se približuje nevarnost. Rekla sem jim, da me imajo lahko za kogarkoli, a če ne bodo povedali, kakšne so njihove konkretne zahteve, jih pač ne bo mogoče izpolniti.
So vam potem povedali, kaj hočejo?
Da. Sedela sem in pisala. Potem sem jim pokazala zapiske in jih vprašala: »Se strinjate s tem? S temi zapiski bom odšla v štab, zato mi zdaj povejte, da ne boste potem rekli, da tega niste rekli.«
In kaj so konkretno hoteli?
Dve zahtevi so imeli. Prva je bila ta, da predsednik Vladimir Putin spregovori javnosti in pove, da bo zaustavil vojno v Čečeniji. Nikakršnega ukaza niso hoteli, zgolj Putinovo besedo. Druga zahteva je bila, da dan po Putinovi obljubi iz enega predela Čečenije, ki ga izberejo zvezne oblasti, začnejo umikati vojsko. To je bila zelo enostavna zahteva, saj so v Čečeniji območja, kjer je zelo malo vojske. Če bi sami izbrali območje, kjer je ogromno vojakov, bi bilo seveda to precej bolj zapleteno. Ker so rekli, da jim je vseeno, so bile možnosti za izpolnitev velike. Hoteli so le, da za izpolnitev pogojev jamči mednarodna osebnost. Rekli so, da televiziji ne verjamejo in da jim mora takšno odločitev po telefonu potrditi tujec, ki ga spoštujejo. Potem smo začeli ugibati, kdo bi to lahko bil. To so bili politično povsem neizobraženi ljudje, preprosti vojščaki, ki se niso nobenega spomnili. Ko sem videla, da ne bo šlo, sem jim pomagala. »Lord Judd?« sem jih vprašala. »Da, da,« so odgovorili. In tako se je končalo.
Kaj pa so hoteli zase? Varno vrnitev v Čečenijo ali umik v kako drugo državo?
Ne. O tem sploh niso razmišljali. Če bi jim izpolnili ti dve zahtevi, bi enostavno izpustili vse talce.
Kaj pa ugrabitelji?
Oni bi ostali. Pripravljeni so bili, da umrejo v boju kot vojaki. Nikakršnih jamstev niso hoteli zase. »Sem smo prišli umret,« so govorili.
Občutek imam, da niso bili ravno profesionalci. Medtem ko so se pogovarjali z vami in dajali intervjuje, so jim specialci skakali po strehi in rili v kleti.
To so bili bojevniki, ki v terorističnih dejavnostih seveda niso bili profesionalci. Če sedaj pomislim, imate prav. Ko sem prišla k njim drugič na pogovore, je šel z mano tudi kolega iz Nove gazete. Niti žepov mu niso pregledali. Verjeli so mi, da je to naš novinar, čeprav bi lahko imel pri sebi orožje. Šele med zadnjim obiskom, ko smo prinesli sokove in vodo, so bili že zelo živčni in so mu preiskali žepe. To so bili ljudje, ki so zadnja leta preživeli v gozdu. Bili so navdušeni, ker so se lahko umili, tuširali, ker je iz pip tekla voda. Tega so se odvadili že pred davnim časom.
Ena od talk je na televiziji izjavila, da plin ni deloval takoj in da bi Čečenke še lahko aktivirale eksploziv. Zakaj tega niso storile?
Dva talca sta mi povedala, da so ženske »kamikaze« stale, ko so v dvorano spustili plin, in ne sedele, kot so potem pokazali po televiziji. Vse so si nadele respiratorje. Eksploziva niso aktivirale zato, ker so čakale na ukaz voditelja Barajeva.
Ali to pomeni, da ugrabitelji niso bili povsem odločeni ubijati?
To ni res. Banditi so mi govorili, da bodo najprej ubili del talcev, če ne bodo izpolnjeni njihovi pogoji. Potem bodo ubili še en del, če do določenega roka spet ne bo nič izpolnjeno. To so povedali neposredno in zelo jasno. O tem so mi govorili tudi talci. Prepričana sem, da banditi niso imeli dobrih namenov s talci.
Vam je uspelo rešiti kakšnega talca?
Ne. Rekli so, da je konec in da so izpustili že vse, ki jih je bilo treba spustiti. Čeprav sem jih stalno prosila, se o tem sploh niso hoteli več pogovarjati. Uspelo se nam je dogovoriti le o tem, da prinesemo sokove in vodo. Osvobojeni talci, ki me zdaj kličejo, so zaradi tega zelo hvaležni.
So vam talci, ki so prišli iskat sokove, tedaj res rekli, da jih bodo ugrabitelji začeli streljati?
Da. Teroristi so imeli posebno taktiko. Enemu delu talcev so rekli, da jih bodo začeli ubijati ob desetih zvečer, drugim pa so povedali, da jih bodo postrelili ob šestih zjutraj.
Je bil napad specialcev nujen? Ali bi lahko krizo rešili tudi brez njega?
Seveda. O tem sem povsem prepričana. Na predvečer napada je bila možnost mirnega razpleta zelo realna. Sploh ni bilo nujno, da se vse tako grozno konča.
Kaj pa bi morali narediti?
Resno bi morali vzeti njihove zahteve in jih izpolniti. Bile so konkretne in enostavne. Če bi jih izpolnili, bi talci odkorakali v svobodo. Seveda je bilo napad treba pripravljati, saj nikoli ne veš, kaj bo komu padlo v glavo. Čečenci bi se lahko v zadnjem trenutku odločili, da ne bodo izpolnili obljub. Konec koncev so to le bili banditi. A o mirni rešitvi v petek zvečer ni nihče več razmišljal. Ob 11. uri zvečer za specialce že nisem več bila zanimiva kot nekdo, ki bi se še lahko pogajal. Takrat so že rekli, da pogajanja niso več potrebna. Prosila sem jih, naj me pustijo, da se še pogovarjam, saj bi to konec koncev dvigalo moralo talcev, ki bi videli, da se kdo še vedno prihaja pogajat. Talci so bili psihološko povsem na psu, saj so bili prepričani, da so na njih vsi pozabili. Jaz pa sem jim govorila, da mislimo na njih in da delamo vse, kar je možno. Po mojem je bilo za ljudi pomembno, da je kdo z njimi govoril. Kar je bilo v mojih skromnih močeh, sem poskušala narediti. Nisem Putin, generalni tožilec ali patriarh Aleksij II., zgolj človek, ki se je znašel v tej drami.
V Rusiji tudi najliberalnejši mediji čečenske ugrabitelje imenujejo teroristi. Tudi sami jim tako pravite. Na zahodu so bili s to oznako precej previdni.
Tu ni dvomov. Ko so zajeli talce, so postali teroristi. Če so bili pred tem še uporniki, ki so se bojevali proti ruskim silam, so s tem dejanjem postali teroristi.
S Čečenci so se pogajali le ljudje, ki niso imeli nobenih pooblastil. Zakaj ni bilo nobenega uradnega pogajalca?
Zato ker so se vsi bali, da bi izgubili obraz. Saj poznate ta izraz? Putinovo stališče ni bilo nikomur jasno, naši politiki pa se smrtno bojijo, da ne bi bili podobni našemu predsedniku. Bali so se, da ne bi naredili kaj narobe in si tako zapravili kariero. Zaradi tega si niso upali oditi tja in se zgolj po človeško pozanimati, kaj se tam dogaja. Naši politiki so se tako pokazali z najslabše možne plati. Med njimi pa se je v daleč najslabši luči pokazal [prokremljevski voditelj Čečenije Ahmed] Kadirov. To je človek, s katerim se nikoli več ne bom pogovarjala. Kot novinarka najbrž nimam pravice tega reči, a sama pri sebi sem se tako odločila.
Ugrabitelji so menda obljubili, da bi izpustili 50 talcev, če bi k njim prišel Kadirov.
Točno. To je ogromno. Ne vem, o čem razmišlja zdaj ta človek in ali se zaveda, da ima na vesti življenje 50 ljudi. Pokazal se je kot popoln strahopetec, ne pa kot voditelj.
Po koncu krize s talci je Putin k sebi povabil zdravnika Leonida Rošalja in se mu zahvalil za pomoč pri pogajanjih. Vas ni povabil?
Ne. Kaj naj rečem? Najbrž veste, da me oblasti dojemajo kot sovražnika. Na žalost. Nisem prepričana, da bi šla tja, če bi me povabili. Ne vem, zakaj bi se mi morali zahvaliti. Ljudje so vseeno umrli, ne glede na to, da sem bila tam. Če bi nam uspelo osvoboditi talce, bi zahvalo sprejela. Tako pa ne.
Namesto zahvale zdaj Vladimir Žirinovski celo zahteva, da bi morali kaznovati tiste, ki so se drznili pogovarjati s teroristi.
Ta človek je preprosto bolan. Na žalost mu njegova bolezen onemogoča, da bi gledal realno na svet. Realnost pa je taka, da je treba narediti vse za osvoboditev in ohranitev življenja ljudi.
Kako ocenjujete razplet dogodkov?
Vse bi bilo dobro, če ne bi uporabili plina, ki je imel tragične posledice. Nisem prepričana, da lahko država uporablja kemično orožje proti svojim državljanom, pa čeprav v izjemnih situacijah. Hkrati pa se na to niti ne pripravi. Če so se že tako odločili, bi morali za vsakega pripraviti protistrup. To bi moralo biti jasno tako, kot je prvošolčku, koliko je dva plus dva. Zdaj se vsi sprašujemo, zakaj tega niso naredili. Zato ker človeško življenje v naši državi nič ne stane. Samo v ustavi je napisano, da so pravice posameznika nad vsemi ostalimi pravicami. V realnosti pa je ravno nasprotno. Putin ni hotel popuščati teroristom, hotel je biti močan, zato pa so s svojimi življenji plačali ljudje, ki nimajo nič s tem. Da so šli v napad vojaki, razumem. Tudi če umrejo, je to njihovo delo. Ljudje, ki so se odpravili v gledališče, pa niso hoteli umreti.
Zakaj niso vsaj zdravnikom povedali, kakšen plin so uporabili? Zakaj ni bilo dovolj reševalnih avtomobilov?
Med talci so bili trije moji prijatelji. Dva sta preživela, tretji je umrl. Eden od preživelih mi je pravil, da je bila popolna zmeda. Pravi, da je preživel zgolj zato, ker so ga pripeljali v najbližjo bolnišnico, ki ima najboljši oddelek za toksikologijo v državi. To je bilo čisto naključje. Sedel je blizu izhoda, zato so ga med prvimi odnesli iz dvorane na svež zrak in z enim prvih rešilcev odpeljali v prvo bolnišnico. Tisti, ki je sedel v prvi vrsti, te sreče ni imel. A si lahko dovolimo takšno rusko ruleto? Po mojem je to enostavno zločin.
Zakaj se je tak kaos nadaljeval še potem, saj so sorodniki svoje bližnje iskali od bolnišnice do bolnišnice, kjer niso imeli nobenih spiskov?
Prijatelja, ki je umrl, je oče iskal dva dni. Najprej so mu rekli, da je izginil brez sledu. Kako lahko v zaprti dvorani izgine brez sledu? Potem so ga našli med trupli. Tam je bilo ogromno policistov, a niso imeli ljudi, ki bi fotografirali umrle, da se ljudje ne bi mučili z iskanjem. Niti takih elementarnih stvari, ki bi pokazale, da spoštujemo človekove pravice, niso naredili.
Kdo je kriv za to?
Kriva je naša miselnost. Nerazumevanje do trpljenja soljudi, nezmožnost sočustvovanja z njimi. Nihče ne pomisli, da se lahko tudi njemu zgodi kaj takega. Ali bi hotel, da se tudi do njega tako obnašajo? V eni od bolnišnic so preživele imenovali kar s številkami. »Je petinštirideseti tu? Katero številko ste vi prišli obiskat?« so spraševali množico pred bolnišnico. Obiskovalka je potem morala napisati na listek, da je mama številke 45. To je menda pripomoglo k enostavnosti. Si predstavljate to divjost? To je bilo še vedno narejeno tako po sovjetsko.
Kako ocenjujete poročanje medijev o ugrabitvi?
Po pravici povedano, jih nisem imela časa spremljati.
Na začetku so nekateri mediji sporočali, da so ugrabitelji iz dvorane spustili vse muslimane.
To ni res. Tam so sedeli tudi Turki, ki so teroriste prosili, naj jih spustijo. Pa jih niso. Kolegi so se pač pokazali v pravi luči. Nekje sem celo slišala, da sem hkrati s sokovi v dvorano prinesla tudi nekakšen strup.
Govorili so tudi, da so ugrabitelji pod vplivom mamil. Ubitega Barajeva so potem pokazali s steklenico konjaka v rokah.
Ne, nihče ni jemal mamil. S tisto steklenico pa so hoteli najbrž gledalcem pokazati, da se ga je napil in počel vse te grozne stvari. To so enostavno metode propagande, čeprav je nam zdaj vsem potrebna resnica. Grozi nam nevarnost terorizma in ljudje bi morali razumeti, kako se obnašati, s kom imajo opravka in kako se proti temu boriti. To bi moralo biti pragmatično, brez kakršnekoli ideologije.
Na tiskovni konferenci Amnesty International ste rekli, da je bila ugrabitev talcev rezultat tega, kar se zadnja leta dogaja v Čečeniji.
Nedvomno. Lani novembra sem napisala članek o ženski »kamikazi« v Čečeniji, ki je vrgla v zrak sebe in vojaškega poveljnika. Pred očmi so ji vojaki ubili moža, a ni imela nobene pravne možnosti, da bi se pritožila in da bi storilcem sodili. Čisto tiho je bila, nobenemu ni nič rekla, le bombo je vzela in stopila pred tega poveljnika. »Se me spomnite?« mu je rekla in detonirala bombo. Ljudje, ki nimajo možnosti pravne zaščite, mislijo, da lahko vzamejo pravico v svoje roke. Tako so mislili tudi ti, ki so zajeli talce. O tem sem se z njimi tudi pogovarjala. »Vi se tako obnašate do nas, zakaj se ne bi tudi mi tako obnašali?« so mi odgovorili. »Ko se boste vi nehali tako obnašati, se bomo tudi mi.« To je primitivna psihologija človeka, ki se hoče maščevati. In dejstvo je, da sedaj v Čečeniji večina ljudi misli tako. Ogromno je mladih ljudi, ki se niso učili in tudi sedaj ne hodijo v šole. Uradno sicer govorijo, da vsi hodijo v šole, a to je laž.
Po koncu drame s talci je Putin napovedal vojno terorizmu. Mislite, da so sploh možna še kakršnakoli pogajanja?
Ne. V tem trenutku ne. Ta možnost je preprosto uničena. To je taka neumnost, kriminalna neumnost. Morali bi se pogovarjati. Izkušnja z Bližnjega vzhoda kaže, da mir nastopi le takrat, ko so pogajanja.
S kom bi se v Čečeniji sploh lahko pogovarjali? Koga imajo Čečenci za svojega voditelja?
Tragedija je v tem, da takega zdaj ni. Tako dolgo smo zavlačevali s tem procesom, da Čečenci nimajo več enega samega voditelja. Nimajo niti treh. Zdaj bi se morali istočasno pogovarjati z desetimi, petnajstimi poveljniki upornikov in voditelji različnih klanov. To je zelo zahtevna intelektualna naloga, ki pa smo jo dolžni izpeljati.
Pogajanja z Mashadovom ne bi pomagala?
Ne. Tudi če bi se kaj dogovorili z njim, to ne bi bil dogovor z vsemi. Mashadov lahko kriči, kaj je treba delati, vprašanje pa je, kdo ga sploh še posluša.
Kaj pa Kadirov?
Z njim je konec. Po tem, kar je zdaj naredil, ga tudi njegovi ljudje ne podpirajo več. S svojim strahopetnim obnašanjem si je podpisal politično smrt, saj se bo za njim vedno vleklo to, da ni rešil 50 žensk in otrok. Zanj bodočnosti ni.
Pred časom ste pisali, da najhujše čistilne akcije med svojimi sonarodnjaki izvajajo Kadirovi ljudje.
Da, ti zelo grobi ljudje se zelo slabo obnašajo. Njihove akcije proti nasprotnikom Kadirova so hujše kakor posegi ruskih enot. Nezakonito zapirajo ljudi, jih mučijo in ubijajo. Zvezni organi pa zatiskajo oči. Kadirov velja za Putinovega človeka in v Čečeniji govorijo, da ga predsednik vabi k sebi pogosteje kot premiera Kasjanova. O obnašanju Kadirovih oborožencev sem se večkrat pogovarjala s tožilci v Čečeniji. Oni vse vedo, a ne morejo nič narediti. Veliko tožilcev v Čečeniji je poštenih, a ko se lotijo zločinov vojske ali Kadirovih ljudi, postanejo sami žrtve nasilja.
Okoli petdesetkrat ste bili v Čečeniji. Ali je tam sploh mogoče opravljati novinarsko delo?
Zelo težko in izjemno nevarno. Bili so časi, ko je bilo laže delati z vojsko, in časi, ko je bilo laže komunicirati s Čečenci. Zdaj ni mogoče zaupati nobenemu. Se je zgodilo, da so me prišli posvarit bojevniki Šamila Basajeva, naj čimprej odidem, če ne me bodo ubili uporniki iz neke druge enote. Prisiljen si se gibati kot kakšen vohun. Ker pa sem novinarka in ne vohunka, mi je moralno to zelo težko.
Kako bi na kratko opisali, kaj se zdaj dogaja v Čečeniji?
Najhujši je odnos do civilnega prebivalstva. Med čistilnimi akcijami izginjajo ljudje in njihovo imetje. Čečenija je nekakšna cona. Ko prečkaš mejo, moraš pozabiti, da si človek. Tam človek nima nobenih pravic. Tu živimo v drugem svetu, tam pa vsak, ki ima orožje v rokah, ne glede na to, s katere strani prihaja, lahko počne, kar se mu zljubi. Udarja, krade, ubija.
Ali si kdo od Čečencev še želi živeti v isti državi z Rusi?
Teh je vse manj. Še na začetku vojne je bilo veliko ljudi, ki so bili mnenja, da velja potrpeti do konca operacij, potem pa bo spet bolje in bomo živeli skupaj tako kot v nekdanji Sovjetski zvezi. Da takih ljudi praktično ni več, smo povzročili s svojimi lastnimi rokami. Ne gre več za politično, temveč človeško vprašanje. Otroci tam že od malega vedo, od kod lahko pričakujejo nevarnost: od Rusov. To je grozno, a tam velja, da Rusi s sabo prinašajo tragedijo. S svojimi očmi sem videla, kako se je rojeval odnos Rusov do Čečencev: »Mi vas sovražimo. Mi vas ne štejemo za ljudi.« In kaj mi zdaj hočemo? Da jih nimamo za ljudi, oni pa nas bodo še naprej ljubili? To ni mogoče. Ljubezen je lahko zgolj vzajemna.
Kako to, da tako mogočna država, kot je Rusija, z vso svojo vojsko ne more pokoriti tistih nekaj tisoč upornikov v mali Čečeniji?
Tam upornikov nihče zares ne preganja. Vojska ne lovi upornikov po gorah, saj je to zelo nevarno. Ruske oborožene sile se zadržujejo tam, kjer je civilno prebivalstvo. To rusko navzočnost tudi občuti na svojih plečih. Zaradi tega vse več ljudi pristopa k upornikom, teh pa prav zares nihče ne lovi.
Ali v Čečeniji obstaja kakršnakoli mednarodna organizacija, ki pomaga civilnemu prebivalstvu?
Samo dve taki organizaciji sta, ki res veliko pomagata: danski kraljevski svet za begunce in zdravniki brez meja. Brez teh zadnjih ne bi v Čečeniji delala nobena bolnišnica, saj zvezna oblast tja ne vozi opreme in zdravil. Brez tega bi bila tam ena velika puščava. Po 11. septembru 2001 se je spremenil odnos zahoda do Čečenije. V Evropi zdaj spreminjajo politiko, toda potem bi morali vsaj pošteno povedati, da te ljudi obsojajo na smrt, da niso vredni Evropejcev in da morajo umreti. Potem ti ne bodo živeli v iluziji, Evropa pa bo vsaj poštena sama do sebe. Mora se odločiti, ali je to ruska Evropa, ki je šovinistična do določenih narodov, ali pa je to tista Evropa, ki se bori za človekove pravice.
--------------
Intervju je bil prvič objavljen v Sobotni prilogi, 2. 11. 2002.
