Tiskane izdaje
Potem, ko je stotine pripadnikov skrajne islamistične skupine ISIL (Islamska država Irak in Levant) v torek prevzelo nadzor nad Mosulom, drugim največjim iraškim mestom, je Irak na robu nove velike vojne. Sunitski skrajneži, ki se jim vladne sile niso postavile po robu, se približujejo Tikritu in Bagdadu.
Pripadniki skrajne sunitske milice ISIS, ki obvladujejo tudi velik del severne Sirije, kjer so ukradli in »privatizirali« sirski upor proti režimu predsednika Bašarja al Asada, so v nekaj dneh prevzeli nadzor nad celotno severnoiraško provinco Nineveh in trenutno obvladujejo več ozemlja – in prebivalstva – kot katera koli skrajna skupina v moderni zgodovini Bližnjega vzhoda.
Sunitska milica, katere vodstvo je iraško, jedro borcev pa prihaja iz celotnega islamskega sveta, je nadzor nad večinoma sunitsko provinco, od koder je prihajalo jedro podpornikov Sadama Huseina in kjer je bil odpor proti ameriški invaziji in okupaciji v letih 2003−2010 najbolj srdit, prevzelo s pomočjo lokalnih plemenskih voditeljev in njihovih zasebnih milic.
Mosul, mesto s skoraj dvema milijonoma prebivalcev, je ena najmočnejših postojank iraških vladnih sil. A te se napadu islamistov sploh niso poskušale zoperstaviti. Še huje – ko je konvoj terenskih vozil in le z lahkim orožjem oboroženih gverilcev pripeljal v mesto, so vladne sile množično zapustile svoje položaje. Številni vladni vojaki so – popolnoma enako se je zgodilo ob ameriškem prihodu v mestu aprila 2003, ki sem ga doživel v živo – odložili svoja oblačila in orožje in se, kolikor hitro se je le dalo, umaknili na varna kurdska območja ali proti tako imenovanemu sunitskemu trikotniku, ki bo, kot vse kaže, naslednji cilj iz dneva v dan močnejše salafistične milice, katere »pokrovitelji« domujejo v Saudski Arabiji.
Iraški vojaki in policisti so za seboj pustili ogromno orožja. Med drugim tudi tanke, oklepna vozila in celo helikopterje, ki so jih islamisti – v vmesnem času so zasedli tudi lokalno letališče in iz zapora izpustili okoli 2400 ljudi – nemudoma zasegli. Že včeraj so pripadniki milice, ki se je v svojih začetkih navdihovala pri Al Kaidi, njen voditelj Abu Bakr al Bagdadi pa je »zaslovel« med uporom proti ameriški okupaciji, po mestu paradirali v oklepnih vozilih iraške vojske. Vozilih, ki so nekoč pripadala ameriški okupacijski vojski, ta pa jih je ob umiku iz države prepustila iraškim varnostnim silam. V zadnjih 24 urah je iz Mosula le proti kurdskemu severu države zbežalo več kot pol milijona ljudi.
Ironija ne more biti hujša: enajst let po popolnoma iracionalni in katastrofalno načrtovani in vodeni ameriško-koalicijski invaziji so najmočnejša sila v bolj ali manj padli državi postali islamski skrajneži, ki jih v Iraku pred letom 2003 ni bilo. Irak je peskovnik svete vojne in središčne točke bližnjevzhodne že dolgo ne več le hladne vojne med suniti in šiiti postal ravno po ameriški okupaciji, ki je sprožila krvavo in nikoli zares končano državljansko vojno.
Celice državljanske vojne so nekaj časa spale. Novi val spopadov med večinskimi šiiti, ki vladajo državi, in suniti, ki so bili po padcu Sadama Huseina popolnoma marginalizirani, je izbruhnil kmalu po ameriškem umiku iz Iraka, kjer so Združene države doživele tako vojaški kot politični poraz. Za dodatno destabilizacijo Iraka je poskrbela tudi vojna v sosednji Siriji, ki je kmalu postala »integralni« del iraškega vsakdana. Še posebej v obmejnih provincah na zahodu in severu države, kjer že vse od začetka sirske vojne poteka »povečan promet« v obe smeri. Tako ljudi kot orožja.
Ob popolnoma nekompetentni vladavini šiitskega predsednika vlade Nurija Al Malikija, ki je ob nenavadno složni podpori tako Združenih držav kot Irana hitro pokazal, da je narejen iz diktatorske moke, se v Iraku niso zaostrili le medsektaški odnosi. Ob izjemno visoki brezposelnosti in vladnem ignoriranju revščine in v vojni povsem uničene javne infrastrukture so v Iraku pred letom dni izbruhnili srditi protesti, ki so jih podpirali tudi vodilni šiitski kleriki z ajatolo Al Sistanijem in nekdanjim voditeljem šiitskih milic Moktado al Sadrom na čelu. Oblasti so se protestnikov v sunitskem trikotniku – najhuje je bilo v Ramadiju – lotile s silo, kar je napetosti le še povečalo. To so v svojem slogu izkoristile skrajne islamistične milice in začele pod vodstvom Islamske države v Siriji in Levantu prevzemati nadzor: najprej nad protestniki, potem pa, s pomočjo lokalnih plemenskih voditeljev, še nad ozemljem.
Po islamističnem prevzemu Mosulua je Nuri al Maliki na pomoč poklical mednarodno skupnost, pri tem pa pozabil omeniti, da se je tako v orožju kot v številu vojakov absolutno premočna vladna vojska sunitskim skrajnežem predala tako rekoč brez izstreljenega naboja. Maliki, ki bil na islamiste samo iz province Nineveh lahko kadar koli poslal 900.000 vojakov in vojaško letalstvo, je napovedal protinapad in na pomoč poklical pešmerge, kurdske enote s severa države, ki pa si sodelovanja v dejansko tuji vojni ne morejo privoščiti. Razen v zameno za popolnoma svobodno trgovanje z nafto in zemeljskim plinom, od katerega je skoraj v celoti odvisno gospodarstvo de facto avtonomnega iraškega Kurdistana, ki je bil do zdaj primoran v kompromise z uradnim Bagdadom.
