Tiskane izdaje
Aman – Iran je tri leta in pol po ameriški invaziji na Irak edini zmagovalec v arabski sosedi, s katero je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja osem let bil krvavo vojno. Teheran aprila 2003, ko so ameriški vojaki na bagdadskem trgu s podrtjem spomenika Sadama Huseina z oklepnikom uprizorili praktični dosežek invazije, ni skrival veselja nad padcem islamski republiki sovražnega posvetnega režima v Bagdadu.
Zmago v Iraku pa je razglasil pred dvema tednoma, ko je decembra lani izvoljeni parlament v prestolnici potrdil vlado pod vodstvom Nurija al Malikija, predstavnika šiitske verske stranke Dava. Čeprav Maliki, v nasprotju s predhodnikom Ibrahimom al Džafarijem in številnimi strankarskimi kolegi, šiitskimi domoljubi in drugimi pripadniki islamske opozicije, baasovske diktature ni preživel v zavetju Teherana, ampak v Damasku, nihče ne dvomi o njegovi naklonjenosti Iranu.
Še najmanj iranski zunanji minister Manučer Motaki, ki se prejšnji teden na prvem uradnem obisku v Bagdadu z novo vlado (brez obrambnega in notranjega ministra) kar ni nehal smehljati. Ni jasno, ali zato, ker je najvišji predstavnik islamske republike, ki je doslej obiskal osvobojeni šiitski mesti Karbala in Nadžaf, kjer Iran financira gradnjo letališča, ali morda zato, ker se je tam sešel z vsemi šiitskimi politiki in verskimi dostojanstveniki.
Ajatola Ali al Sistani in Moktada al Sadr sta bila le dva Motakijeva sogovornika, ki imata glavno besedo pri vzpostavljanju nove iraške identitete. Številni drugi šiitski verski dostojanstveniki so se Iranu zahvalili za nesebično pomoč svetima krajema in šiitom, ki po 25 letih baasovske diktature, preganjanj, mučenj in likvidacij naglo okrevajo v središča politične moči v Iraku in med šiitskimi manjšinami v arabskem in islamskem svetu.
To ugotavlja tudi Washington, ki Iranu pred invazijo na Irak ni odmeril tako pomembne vloge, kakršno ima Teheran danes. Zaslužil si je ni le z milijardami dolarjev, ki jih je v Irak po Sadamu vložil v minulih treh letih in pol. Utrdil jo je z dolgimi leti gostovanja, izobraževanja in vojaškega urjenja pripadnikov šiitske opozicije proti Sadamovemu Iraku in s poudarjanjem šiitske identitete iraške verske večine na račun nacionalne identitete, v imenu katere so šiiti v osemdesetih letih umirali na iraško-iranski fronti.
Več si preberite v današnjem Delu
