Tiskane izdaje
Predpostavke za iransko jedrsko spravo s svetom so torej boljše kot kdaj prej, seveda pa bodo morali v Teheranu svojo resnost še dokazati. Dunajski sporazum, če ga bo vrhovno vodstvo islamske republike sploh blagoslovilo, dopušča tudi nadaljevanje jedrskega igranja iranske miške z zahodno mačko, če bodo v Teheranu vztrajali, da svoj uran še naprej plemenitijo tudi doma, in ne le v tujini. Po ocenah strokovnjakov bi ga lahko nadomestili v letu dni, to pa je tudi čas, ki jih po najbolj pesimističnih ocenah loči od jedrske bombe; po optimističnih je to od pet do šest let. Iranskih vojaških jedrskih programov dunajski sporazum sploh ne omenja. Njegovi avtorji samo upajo, da bo novo ozračje pomagalo rešiti tudi to.
Upanje, ki ga v mednarodni skupnosti ta čas cenijo, je torej še vedno najpomembnejša predpostavka odnosov mednarodne skupnosti z Iranom, na koncu pa bodo, tako kot vedno, odločile realne ocene položaja. Je Teheran pomiril ameriški predsednik, ki raje kot oporečnike snubi diktatorje - v upanju, da se bodo ti omehčali že s ponudbo sprave? Jih je strah zaradi iranskih vojaških programov vse bolj nervoznega Capitol Hilla, ki lahko spremeni zunanjepolitično usmeritev Bele hiše?
Se šiitski Iran, ki je pravkar v samomorilskem atentatu izgubil nekaj poveljnikov svojega ideološkega meča revolucionarne garde, bolj boji sunitskih sil doma in v soseščini in je nenadoma bolj dojemljiv za signale iz Izraela, da se bo ta, če mu bodo bližnjevzhodne sosede priznale pravico do obstoja, tudi sam odrekel jedrskemu orožju? So se islamski oblastniki po poletnih krvavih nemirih nasprotnikov teološkega režima zavedeli, da se ne morejo bojevati proti lastnemu ljudstvu, in je bolj spravna zunanja politika le prvo znamenje »gorbačovizacije« Irana? Ali pa so se ustrašili izraelskih in drugih obveščevalnih akcij, zaradi katerih sta v zadnjih mesecih najmanj dva vrhunska jedrska znanstvenika umrla v sumljivih okoliščinah, nekaj pa jih je, kot kaže, med romanjem v Meko pobegnilo iz države?
Ali pa morda islamska republika v iskanju geostrateške premoči na območju ter pomirjanja domačih napetosti z zunanjimi spori le kupuje čas do svoje jedrske bombe? V zadnjih šestih letih, odkar zaradi prebeglih oporečnikov vemo za iranske jedrske programe, jih ni Teheran sam razkril niti z besedo; tudi o Komu, o katerem so se pogajali na Dunaju, je mednarodna javnost izvedela po naključju. Čas je za jasna znamenja.
Barbara Kramžar
