Tiskane izdaje
Iranski voditelj Hasan Rohani, ki je po junijski izvolitvi vnesel nove, spravljivejše tone v odnose islamske republike z Zahodom, se je v pogovoru za Washington Post zavzel za čim hitrejše končanje jedrskega spora, zaradi katerega se je Teheran v zadnjih letih znašel pod naraščajočim pritiskom ekonomskih sankcij in mednarodne osame.
»Napredek bomo dosegli le, če bomo v pogajanja vključili kratko časovnico in jo spoštovali,« je zatrdil Rohani in dodal: »Čim krajši bo ta rok, tem bolje za vse vpletene.« Po njegovih besedah so v Teheranu zainteresirani, da bi spor glede iranskega razvoja atoma rešili že v treh mesecih, se pravi še pred iztekom leta, zadovoljni pa bi bili tudi z nekoliko daljšim, šestmesečnim rokom.
Rohani je za ameriški časnik spregovoril ob robu letnega zasedanja generalne skupščine Združenih narodov, na katerem je nastopil v torek in zatrdil, da Iran ne namerava razvijati orožja za množično uničevanje. Ob tem se je zavzel za »časovno omejena in k rezultatu usmerjena« pogajanja, na katerih da bi bil Teheran v zameno za priznanje pravice do plemenitenja urana pripravljen zagotoviti transparentnost svojih jedrskih aktivnosti.
Primež sankcij prinaša sadove
Prav preglednost in nadzor nad iranskim razvojem atoma je že vse od razkritja dotlej tajnega jedrskega programa islamske republike pred desetletjem v središču njenega spora z mednarodno skupnostjo. V zahodnih prestolnicah namreč ne verjamejo teheranskim zagotovilom, da je sporni program izključno miroljubne narave, ampak se bojijo, da Iranci pod krinko civilnih aktivnosti razvijajo jedrsko orožje.
Zaradi iranske pogajalske nepopustljivosti je mednarodna skupnost proti Teheranu v zadnjih letih uvedla že štiri svežnje kazenskih ukrepov, ZDA in njihove zaveznice pa so poskrbele za dodatne sankcije, ki so več kot prepolovile iranski izvoz nafte in zemeljskega plina ter pretrgale finančno poslovanje Teherana s tujino, kar Iranci občutijo na svojih plečih predvsem v obliki galopirajoče inflacije in razvrednotenja riala.
Prav uničujoči učinek mednarodnih sankcij, ki bi lahko ogrozil trdnost vladavine iranske duhovščine, je po mnenju analitikov glavni razlog za to, da so iz Teherana po Rohanijevi izvolitvi zaveli spravljivejši toni. Zmerni konservativec, ki je avgusta nasledil brezkompromisnega Mahmuda Ahmadinedžada, je v zadnjih tednih ob tihi privolitvi vrhovnega voditelja države, ajatole Alija Hameneija, poskrbel za pravo poplavo izjav in ukrepov, ki izkazujejo iransko željo po otoplitvi odnosov z Zahodom in rešitvi jedrskega spora.
Normalizacija odnosov z ZDA ni več tabu
Med tarčami teheranske ofenzive šarma so se znašle tudi ZDA, tradicionalna sovražnica iranske vrhuške, s katero islamska republika že vse od revolucije leta 1979 nima neposrednih diplomatskih stikov. Rohani je tako v intervjuju za Washington Post dejal, da verjame, da sta z ameriškim predsednikom Barackom Obamo sposobna potisniti pretekla nesoglasja in zamere med državama v stran in se osredotočiti na prihodnost iransko-ameriških odnosov.
»Potrebujemo začetno točko, to pa bi lahko bilo jedrsko vprašanje,« je glede morebitne otoplitve odnosov z Washingtonom ocenil iranski predsednik. Po njegovem mnenju bi torej morebitna rešitev jedrskega spora lahko služila kot prvi korak za nadaljnjo normalizacijo: »Po rešitvi jedrskega vprašanja ni v smislu napredka pri drugih vprašanjih nič več nemogoče. Temelj za vse je zaupanje, ki ga še moramo zgraditi. To bi pomagalo zgladiti vse ostalo.«
Kljub temu, da sta si Rohani in Obama v zadnjih tednih izmenjala več sporočil z, kakor so potrdili tako v Teheranu kot v Washingtonu, precej spodbudno vsebino, v Beli hiši za zdaj ostajajo previdni v odzivih na iransko dvorjenje. Govor ameriškega predsednika v generalni skupščini je sicer izražal zmerni optimizem, a globoko zakoreninjeno nezaupanje do namer iranske vrhuške, ki je v desetletju pogajanj že večkrat nakazala pripravljenost na dogovor (pri tem je treba izpostaviti, da je z zamrznitvijo plemenitenja urana najbolj popustila v obdobju 2003-2005, ko je jedrska pogajanja na iranski strani vodil prav Hasan Rohani), obenem pa je za hrbtom nadaljevala sporne jedrske aktivnosti, ostaja.
Kaj je na pogajalski mizi?
Priložnost preveriti resnost iranskih spravnih izjav bodo predstavniki mednarodne skupnosti dobili že danes, ko se bodo zunanji ministri pogajalske šesterice (ZDA, Rusija, Kitajska, Britanija, Francija in Nemčija) v New Yorku posedli za skupno mizo s prvim možem iranske diplomacije Mohamedom Džavadom Zarifom, vlogo gostiteljice pa bo odigrala visoka zunanjepolitična predstavnica EU Catherine Ashton. Srečanje bržkone ne bo prineslo preboja, bo pa po pričakovanjih tlakovalo pot nadaljevanju pogajanj, ki v tem formatu potekajo že vse od leta 2006.
Pogajalci so se sicer nazadnje sestali aprila v Almatyju, ko je bila šesterica v zameno za ustavitev plemenitenja urana do 20-odstotne vsebnosti izotopa U-235, zamrznitev vseh aktivnosti v podzemnem objektu Fordo in privolitev v mednarodni nadzor spornih programov pripravljena dovoliti Iranu nadaljevanje plemenitenja urana do petodstotne stopnje, ohranitev dela zaloge 20-odstotno oplemenitenega urana (ostalo bi moral pod nadzorom IAEA izročiti tretji državi) in umik dela sankcij. Teheran se doslej še ni jasno izrekel o tem predlogu, ki bo zato bržkone tudi osnova tokratne pogajalske ponudbe.
Pogajanja, ki se bodo predvidoma nadaljevala že prihodnji mesec v Ženevi, najbrž ne bodo postregla s takojšnjim dogovorom, a mnogi analitiki se strinjajo, da se Irancem tokrat mudi. Po njihovem mnenju ima predsednik Rohani na voljo razmeroma omejen časovni okvir, v katerem mora predstaviti rezultate svoje spravne politike, v nasprotnem primeru pa se bo spet začela krepiti vloga jastrebov v vrstah teheranske politične elite, ki bi lahko nato, kot že večkrat doslej, spodkopali pogajanja.
