Iraške (smrtno nevarne) iluzije

Od našega poročevalca


Thomas E. Ricks, novinar Washington Posta in avtor knjižne uspešnice Fiasco, ki opisuje, kako je neokonservativna ameriška administracija vnaprej načrtovala okupacijo Iraka, je v svoji novi knjigi The Gamble napisal, »da se dogodki, zaradi katerih si bomo zapomnili iraško vojno, še niso zgodili«.

Šest let po začetku ameriško-koalicijske invazije je Irak padla država, kjer je novica o dveh samomorilskih napadih dnevno posredovano kot dobra novica, saj je bilo pred dvema letoma, na vrhuncu državljanske vojne in iraškega upora proti okupaciji, dnevno izvedenih tudi dvajset samomorilskih napadov.

Včeraj je bilo v dveh takšnih napadih ubitih dvaintrideset ljudi. Velike medijske korporacije, ki vztrajno »prodajajo« zgodbe o iraški zgodbi o uspehu, so ta podatek bolj ali manj spregledale ali pa ga uvrstile v kontekst pozitivnih iraških zgodb, »nad katerimi še vedno visi senca vojne«. Kot da bi bila vojna na bojiščih Mezopotamije že končana. Kot da zgodovinski spomin ne obstaja. Kot da bi nas želeli pripeljati v stanje kolektivne pozabe.

Šest let brutalne vojne, sto tisoče mrtvih, štiri milijone razseljenih, uničeno gospodarstvo, razpad šolskega in zdravstvenega sistema, vseprisotna smrtna nevarnost, sektaško nasilje, razpad Iraka kot celovite države, vdor pohlepnih sosedov (Iran, Turčija, Savdska Arabija, Sirija), na novo narisan geostrateški zemljevid Bližnjega vzhoda, dokončen umor kategoričnega imperativa, naftna kriza, samoumevnost mučenja v Abu Grajbu, deset tisoče nedolžnih zapornikov, spolno nasilje, vsesplošno ropanje, popolna brezperspektivnost in posledičen razcvet skrajnih islamskih skupin v nekoč bolj ali manj sekularni državi - to se realne posledice vojne, ki si jo je pod pretvezo orožja za množično uničenje izmislila in izpeljala ameriška administracija pod vodstvom proslulega vojnega dvojca George W. Bush - Dick Cheney.

Vsa ta leta sva se z Juretom redno vračala na iraška bojišča; kot priči tragedije iraškega ljudstva nikoli nisva sprejemala logike »izboljšanja stvari«, saj takšno razmišljanje (ki je dejansko doktrina) preprečuje, da bi bili krivci kaznovani. Pravici tako ali tako ne bo nikoli zadoščeno, kar še najbolje priča primer iraškega novinarja, ki je bil v državi množičnih pobojev in neskončnega spiska nekaznovanih ameriških vojnih zločinov zaradi dokaj natančnega meta čevlja v nekdanjega ameriškega predsednika, očeta iraške vojne, kaznovan s tremi leti zaporne kazni.

Pravi iraški klavci nikoli ne bodo dobili po glavi.
. . .

Včeraj sva med čakanjem na vsa možna dovoljenja za opravljanje novinarskega dela z fotografom odšla na tek po Bagdadu; jogging po ne najbolj »zanesljivih« mestih je zame vedno obsesivno dejanje preverjanja stanja duha na ulicah. Po avenijah so mimo naju divjala oklepna vozila iraške vojske; ameriških vojakov, ki so se večinoma že umaknili nazaj v svoja oporišča, ni bilo videti. Nad znamenitima mečema, ki označujeta iraško zmago, se je bleščalo sonce. Tribune, s katerih je nekoč Sadam Husein opazoval vojaške parade in s puško streljal proti nebu, so prazne čakale na novega vladarja. Delavci so urejali trato. Iraška vojaka sta stala ob starih sovjetskih topovih. Nihče se ni zmenil za naju.

Iluzija normalnosti je bila premočna, da bi ji nasedla. Le nekaj kilometrov stran je samomorilski napadalec v tem času ubil osemnajst ljudi. Vojna še zdaleč ni končana.