Iraški minister za delo: Sirsko vprašanje potrebuje sirski odgovor

Te dni je v Ljubljani na povabilo mednarodnega inštituta Ifimes gostoval iraški minister za delo in socialo dr. Nasar al Rubaje, ki je v pogovoru za Delo povedal, da verjame, da je njegova država kljub številnim težavam in nestabilnim varnostnim razmeram na pravi poti.

Pri tem je minister večkrat ponovil »dogmo« šiitskih iraških oblasti, po kateri sirsko vprašanje – ki je ključno za stabilnost celotne regije – potrebuje tudi sirski odgovor. Gospod Rubaje je član vladajoče iraške stranke Svoboda in eden najtesnejših sodelavcev predsednika vlade Nurija al Malikija, dolgo časa je sodeloval tudi s skrajnim šiitskim klerikom Moktado al Sadrom.

Prihodnjo pomlad bo minilo deset let od začetka ameriške okupacije Iraka, ki je zakrivila veliko tragedijo iraškega ljudstva. Se država po desetletju trpljenja vendarle postavlja na noge?

Spremembe v Iraku so bile zelo nagle. Diktatorski režim Sadama Huseina je hitro padel, toda sledila je vrsta težkih in krvavih let. Nekateri temu času pravijo okupacija, drugi pa »svoboda«. Večina Iračanov to obdobje razume v prvem pomenu, torej kot okupacijo. Ta dilema je razbila državo na dva dela in sprožila državljansko (sektaško) vojno. Preživeli smo jo in gremo naprej. Za normalizacijo razmer bomo potrebovali še nekaj časa. Vse škode ne moremo hitro popraviti. A Irak je danes stabilna demokracija. Uspelo nam je zgraditi vse pomembne institucije. Imeli smo tri parlamentarne in tri lokalne volitve. Država deluje.

Kljub temu so samomorilski in bombni napadi še vedno del iraškega vsakdanjika. Ali pri tem vsa bližnjevzhodna regija – še zdaleč ne le Sirija – hodi po robu živčnega zloma?

Za napadi, ki so večinoma usmerjeni proti iraškim varnostnim silam, stoji več dejavnikov. To je velika igra. Ogromno sil si prizadeva za destabilizacijo Iraka. Kar se tiče vpliva Sirije na razmere v Iraku – mi smo zdravi, če so zdravi naši sosedi. Tudi zato si tako želimo tamkajšnje stabilnosti.

Vendar Sirija nikakor ni stabilna. Vojna se zaostruje. V konflikt se vse bolj intenzivno vpleta tudi Turčija. Ali boste vendarle primorani spremeniti svojo politiko do Damaska?

Spremembe v Siriji se morajo zgoditi od znotraj. Sirsko vprašanje potrebuje tudi sirski odgovor. To je stališče naše vlade, ki ga posredujemo tako sirski vladi kot opoziciji. Sprte strani se morajo pogovarjati med seboj. Druge poti k miru ni. To v Iraku zelo dobro vemo. Radi bi preprečili krvavo vojno in vemo, kako je to mogoče storiti. Vtikanje sosednjih držav je močno poslabšalo razmere v Siriji. Odloči naj se sirski narod. Nujno je treba najti politično pot. Bili smo žrtev hudega sektaškega nasilja. Vemo, o čem govorimo. Zato se pogovarjamo – in srečujemo – tako s sirsko opozicijo kot z oblastmi.

Ali ni ironično, da visoki iraški politik s pozicije moči govori o vojnah drugod, še včeraj pa je bila iraška vojna najbolj krvav konflikt našega časa?

Okupacija je spremenila in ranila našo državo. Komaj smo se rešili. Enako bi se v primeru mednarodnega vojaškega posredovanja zgodilo v Siriji. Na to ves čas opozarjamo. Ne vem, ali jim bo uspelo, toda ključ miru leži na pogajalski mizi. V kompromisu.

Minister za delo in socialo je ena ključnih političnih funkcij v modernem času bodisi v Veliki Britaniji bodisi v Iraku. S kakšnimi problemi se srečujete v (po)vojnem Iraku, kjer sta bila skoraj povsem uničena tako gospodarstvo kot družba?

V nekdanjem Iraku sta obstajali dve ločeni ministrstvi, ki smo ju zdaj združili: ministrstvo za delo in socialo je po mojem mnenju najbolj državotvorno ministrstvo. Še bolj državotvorno od obrambnega, notranjega ali gospodarskega. Prek dela in sociale država vstopa v vsak iraški dom. Delo in sociala sta resnica družbe. Tako država komunicira z ljudstvom. V poldrugem letu mojega ministrskega mandata smo sprejeli triindvajset zakonov, s katerimi smo zaščitili brezposelne, hendikepirane, upokojence ... Sprejeli smo novo delovno zakonodajo. Pravna podlaga, ki je prej ni bilo, nam daje možnost reševanja velikih problemov, s katerimi se spopadata iraška družba in gospodarstvo.

Sadam Husein se je v času svoje vladavine hvalil, da je v Iraku vzpostavil socialno državo: zdrav­stvo in šolstvo sta res solidno delovali. Potem so se začele mednarodne sankcije (skupaj s programom Nafta za hrano), zaradi katerih je umrlo več ljudi kot v prvi in drugi zalivski vojni skupaj. Kakšna je danes podoba iraške socialne države?

Triindvajset milijonov Iračanov še vedno vsak mesec prejema tako imenovani humanitarni paket, ki je skoraj takšen kot v času programa Nafta za hrano. V paketu so moka, mleko v prahu, olje ... Ti podatki ne veljajo za Kurdistan, kjer delujejo po svoje. Milijon socialno ogroženih iraških družin dobiva državno pomoč. V državni upravi, denimo, je zaposlenih 3,4 milijona ljudi, ki redno dobivajo plače. Upokojenci dobivajo pokojnine. Nekdanji politični zaporniki dobivajo odškodnine ...

Iraško gospodarstvo je odvisno od nafte. Trenutno izvažamo približno tri milijone sodov na dan. Kmalu bomo izvažali šest milijonov sodov. Na voljo bo več denarja za socialne transferje.

Si upate trditi, da je iraška državljanska vojna nepreklicno končana?

Iraška vojna je bila sektaška vojna. Vojna med suniti in šiiti. Takšno nasilje se je na Bližnjem vzhodu – še posebno v Iraku – vedno sprožilo takrat, kadar so nam vladali tujci ali kadar so nas oblegali od zunaj. Tako je bilo pod Turki in še posebno pod Britanci. Potem seveda pod Američani. Tako je zdaj tudi v Siriji.

Doma sem iz Nadžafa. Osmega avgusta 2003 sem z osebnim avtomobilom prepotoval ves Irak: Karbala, Bagdad, Mosul, Kirkuk, Tikrit, Erbil, Sulejmanija. Nikjer nisem imel težav. Bilo je mirno. Potem so se do konca vmešali tujci. Počilo je. Danes v iraškem parlamentu šiiti in suniti dobro sodelujemo. Hitro gre na bolje. Vedno več je tudi mešanih zakonov. Strasti se umirjajo. A v Iraku še vedno deluje okoli 200 različnih obveščevalnih služb iz vsega sveta, katerih interes je ponovno destabilizirati našo državo. To je zelo nevarno.

Kako resno iraška vlada razume izraelsko grožnjo Iranu in obratno?

Obe državi sta zelo močni in imata ogromen vpliv v regiji. Njun spor ogroža stabilnost Bližnjega vzhoda. Mi bomo v vsakem primeru branili svojo državo. To velja predvsem za naš zračni prostor.