Tiskane izdaje
»Afganistanci vemo, da te volitve ne bodo spremenile ničesar in so le del predstave, kakšna naj bi bila demokracija, Zahod pa je na njih legitimiziral svojo prihodnjo marioneto v Afganistanu.« Tako je v svojem blogu na spletni strani revolucionarnega združenja žensk Afganistana (Rawa) na dan volitev svoja pričakovanja od drugega temeljnega dejanja demokracije po letu 2001 opisala Malalaj Džoja, bojevnica za človekove pravice in najmlajša poslanka afganistanskega parlamenta. Njene besede povedo tako rekoč vse.
Kdor koli bo torej novi predsednik Afganistana - največ možnosti ima po napovedih poznavalcev dosedanji šef države Hamid Karzai -, se razmere v Afganistanu ne bodo premaknile v smer, ki bi nakazovala dolgoročnejšo stabilizacijo v državi. V njej so že desetletja, vse od sovjetske okupacije konec 70. let prejšnjega stoletja vajeni živeti v vojnih in polvojnih razmerah. Afganistanci so v zadnjih tridesetih letih preživeli tujo - sovjetsko - okupacijo, režim talibov, državljansko vojno in zdaj že osem let gledajo, kako poskuša mednarodna skupnost s pomočjo 100.000 vojakov Nata, med katerimi je tudi stotnija slovenskih, iz njihove države narediti kolikor tolikor stabilno in Zahodu všečno državno tvorbo.
A prav to mednarodni skupnosti nikakor ne uspeva. Ne kaže pozabiti, da so ZDA in njeni zavezniki jeseni 2001 Afganistan napadli zgolj zato, da bi kaznovali režim talibov, ki je dajal zatočišče Al Kaidi Osama bin Ladna. In ko so to razmeroma hitro opravili, so zagrešili klasično napako, kakršno že nekaj časa delajo pri podobnih posredovanjih. V državi, v kateri vladajo posebne družbene zakonitosti, hočejo z orožjem vsiliti prozahodne obrazce in način razmišljanja. To pa v tradicionalnih družbah nikakor ne vžge. Lep primer je Irak.
Ponovna krepitev vpliva talibov v Afganistanu je dovolj jasen dokaz, da prozahodna oblast dosedanjega in najbrž tudi prihodnjega predsednika ne deluje dobro. Korupcija, klientelizem in ponovno oblastno angažiranje nekaterih gospodarjev državljanske vojne, osumljenih hudih vojnih zločinov, so dokazi, da se mednarodna skupnost z Natom vred z vztrajanjem v državi zapleta v čedalje bolj nerešljiv klobčič, iz katerega bo težko našla častni izhod.
Iz petkove tiskane izdaje Dela
