Tiskane izdaje
Se je veliki vojni med turško vojsko in kurdskimi ljudskimi samozaščitnimi enotami (YPG) na severu Sirije še mogoče izogniti? Ali v diplomatskem svetu obstaja (vsaj) toliko zdrave pameti, da bi bilo še mogoče – če drugega ne – zamrzniti zdaj že večletne turške načrte o vojaškem obračun s sirskimi Kurdi ter razbitju njihovih ozemeljskih in političnih struktur? Kje so – kdo so – Združeni narodi? Ali kaj takega kot zunanja politika EU, ki bi utegnila čutiti izjemno resne posledice novega peklenskega kroga sirske vojne, sploh obstaja? Kdo lahko »pritisne« na turškega predsednika Recepa Tayyipa Erdoğana, čigar okužba z božjim sindromom lahko postane smrtonosna za več tisoč ljudi? Ali se ameriški predsednik Donald Trump, ki z impulzivnimi (re)akcijami igra monopoli z več milijoni ljudi, vendarle lahko zaleti v zid domačih političnih omejitev? Je še mogoče zaustaviti nov begunski eksodus?
Za takšna vprašanja, ki že nosijo boleče predvidljive odgovore, je, očitno, prepozno.
Območje prepovedi letenja?
Turčija je trdno odločena, da sproži invazijo, ki bo – tako uradna Ankara – potekala po tleh in iz zraka. Ravno morebitni letalski napadi bi bili lahko hitro usodni za sicer izjemno izurjene in izkušene kurdske borce, ki so zadnjih pet (nekateri še več) let tako rekoč ves čas preživeli na bojiščih, kjer so v boju s samooklicano Islamsko državo odigrali daleč najbolj pomembno vlogo – in pri tem izgubili 11.000 ljudi. V svojem boju z IS so imeli vseskozi na voljo pomoč koalicijskega letalstva, zdaj pa se bodo morali z grožnjo letalskih napadov soočiti sami: danes se je sicer razširila novica, da bodo ZDA nad severovzhodno Sirijo (vzhodno od reke Evfrat) uvedle območje prepovedi letenja, a to ne drži. ZDA so le »umaknile« zračno (in obveščevalno) pomoč Turčiji, ki je ameriški lovci v zraku skoraj gotovo ne bodo poskušali ustaviti.
Sirski Kurdi so že v zgodnjih jutranjih urah poročali o topniških napadih na mesto Hasaka in mejni prehod Semalka med Sirijo in Irakom. FOTO: Delil Souleiman/AFP
Sirski Kurdi so v pričakovanju neizogibne turške invazije sprožili mobilizacijo. V vrstah YPG in SDF je sicer trenutno okoli 60.000 borcev in bork. Takoj ko je Trump obelodanil svojo odločitev o umiku ameriških enot s sirsko-turške meje in svojo posledično (ne)posredno podporo turški invaziji, so Kurdi prenehali rušiti svoje obrambne okope in utrdbe – to je bil del avgustovskega dogovora z ZDA in Turčijo o oblikovanju tako imenovanih varnih območij, v kar so sirski Kurdi privolili v upanju, da turške ofenzive zato vendarle ne bo in jim bodo ameriški zavezniki stali ob strani.
Zdaj so sirski Kurdi, posledično, še veliko bolj izpostavljeni, kot so bili, denimo, poleti. Predvsem pa so (ostali) sami. Zavedajoč se lastnih vojaških omejitev in hude eksistencialne grožnje iz Ankare bo vodstvo SDF in YPG prisiljeno v sklepanje novih (starih) zavezništev. Tudi s tistimi, ki so jih »po uporabi« že zavrgli. Rusi, sirskim režimom in Iranom – tistimi, ki jim poteze ameriškega predsednika, ki se mu niti sanja ne o kompleksnosti in občutljivosti bližnjevzhodnih in sirskih konfliktov, razmer in razmerij, v globalnem, regionalnem in lokalnem spopadu za moč in nadzor najbolj, neskončno ustrezajo.
A sirski Kurdi napovedujejo, da se bodo borili. Odrasli so v vojni. Vedo, kako se tem stvarem streže. »Raje bomo dostojanstveno umrli, kot pa turškim enotam dovolili, da zasedejo našo zemljo,« je včeraj sporočil tiskovni predstavnik političnega krila YPG (DUP) Salih Muslim. Tega, obojestranskega, vsestranskega tveganja bi se morali zavedati tudi turški generali. Njihovemu vrhovnemu poveljniku tudi za turška življenja namreč ni ravno veliko mar.
