»Islamiste bomo poslali domov«

Naš poročevalec Boštjan Videmšek se je pogovarjal z Malikom al Kurdijem, poveljnikom Sirske osvobodilne vojske.

Objavljeno
06. september 2013 17.29
Boštjan Videmšek, posebni poročevalec
Boštjan Videmšek, posebni poročevalec

Malik al Kurdi je uradno drugi človek – namestnik poveljnika – Sirske svobodne vojske (FSA). Neuradno, na terenu, velja za voditelja, ki je kot eden redkih še ohranil nekaj vojaške (in osebne) kredibilnosti. Pogovor sva opravila 45 minut po tem, ko je prevajalki, s katero se osebno poznata, natančno povedal, kam naj prideva.

Takoj sva krenila na pot. Turško-sirska meja je popolnoma prepustna in jo je bilo vsaj do danes, ko so območje med Kilisom in Reyhanlijem zasedli tanki, oklepna vozila in topniške enote turške vojske, ki »v roku nekaj dni« pričakuje začetek mednarodnega vojaškega posredovanja proti režimu sirskega predsednika Bašarja al Asada, zunaj uradnih mejnih prehodov, ki so zaprti za tujce, mogoče prestopati brez kakršnih koli težav.

Al Kurdi je imel v režimski vojski, ki jo je zapustil v prvih dneh upora, čin polkovnika. Takoj je prevzel organiziranje enot, v katerih so v prvih mesecih spopadov z neprimerljivo bolje oboroženimi, vodenimi, organiziranimi in bolj številnimi vladnimi silami ključno vlogo prevzeli ravno prebežniki – s seboj so prinesli tudi nekaj orožja, ki ga je »Svobodna vojska« nujno potrebovala. Vrste uporniških sil so se hitro napolnile z mladimi sunitskimi fanti, a orožja je bilo premalo, spopadi pa so bili vse hujši. Pomoči od zunaj v prvi fazi vojne ni bilo. V državo so začeli prek prepustne iraške in turške meje prihajati oportunistični borci svete vojne. Številni so bili – in so še vedno – povezani z najbolj skrajnimi terorističnimi organizacijami. Izkušeni in dobro oboroženi (ter »finančno« motivirani) ter vodeni iz Saudske Arabije, Katarja in Združenih arabskih emiratov so hitro »privatizirali« upor in mu vzeli velik del kredibilnosti. Še posebno ko so začeli brutalno obračunavati s šiitskim (alavitskim) prebivalstvom. Izbruhnila je državljanska vojna, ki vsak mesec vstopi v novo, še bolj krvoločno fazo. Sekularne upornike in prvoborce Sirske svobodne vojske je mednarodna skupnost pustila na krvavem cedilu. Edini, ki so jim bili poleg nekaj trgovcev z orožjem pripravljeni »pomagati«, so bili njihovi naravni sovražniki – islamski skrajneži, ki sanjajo mogočni kalifat. »Da smo začeli sodelovati z islamisti je neposredna posledica – in krivda – zahodnih držav. Nihče drug nam ni hotel pomagati. Potisnili ste nas v naročje skrajnežev. Nismo imeli izbire. Potem so se začeli veliki problemi,« je neposreden »prvi operativec« sirskega upora Malik al Kurdi, sicer sunitski Arabec, in ne Kurd, kot so ga že večkrat narobe predstavili.

Poveljnik Sirske osvobodilne vojske, ki med drugim še vedno obvladuje del podeželja na severu države ter nekaj četrti v Alepu in Damasku, nas je pričakal v civilnih oblačilih in le z dvema varnostnikoma. Eden izmed njih je bil njegov brat, drugi pa ni imel več kot šestdeset kilogramov. Ker si režim v Damasku močno želi njegovo glavo in ker tako na sirski kot na turški strani meje dobesedno kar mrgoli vseh mogočih domačih in tujih obveščevalcev, je bilo to veliko presenečenje. »Ha, ha … Kar varnega se počutim, ne skrbite,« je dejal poveljnik al Kurdi in začel brez kakršnih koli diplomatskih veščin odgovarjati na vprašanja Dela.

Pred letom dni je Svobodna sirska vojska skupaj z islamističnimi milicami obvladovala velik del sever in zahoda države. Zdaj ni več tako. Režim se je očitno utrdil?

Res je. A še vedno obvladujemo kar velik del ozemlja. Predvsem podeželje. Vladne sile so se – del njihove taktike – utrdile v vseh večjih mestih. Do tega, da smo obvladovali toliko ozemlja nismo prišli le z boji. Dejstvo je, da so se režimske sile od ponekod umaknile, ker je prišel tak ukaz iz Damaska. Svojo moč utrjujejo. Še vedno imajo zelo veliko orožja. Dobrega in modernega orožja. In zelo pomembno rusko pomoč. Tako v orožju kot v vojaškem svetovanju, predvsem pa na mednarodni ravni, kjer je Rusija – v imenu režima – postavila visok zid.

Naše orožje je slabo. In malo ga je. Toliko se govori in piše o tem, kaj vse smo dobili, a zelo malo orožja je v resnici prišlo do nas. Še vedno večinoma improviziramo. Večino orožja, ki ga imamo, smo zajeli v vojašnicah ali pa v spopadih.

Na bojiščih je zelo kaotično. Eni in drugi izgubljamo ter prevzemamo nadzor. Izgube so velike na obeh straneh. Dejstvo je, da se je na terenu v zadnjem letu močno povečala vloga islamistov. V sodelovanje z njimi smo bili prisiljeni. Da smo začeli sodelovati z islamisti je neposredna posledica – in krivda – zahodnih držav. Nihče drug nam ni hotel pomagati. Potisnili ste nas v naročje skrajnežev. Nismo imeli izbire. Potem so se začeli veliki problemi. V Sirijo so prek neuradnih kanalov začeli prihajati tuji borci. Tudi orožje. Če bi se to dogajalo po uradni poti, nikoli ne bi bili tam, kjer smo zdaj. Najmanj pomoči je dobila prav Sirska svobodna vojska. Na začetku smo z islamisti dobro sodelovali in bili so dobro oboroženi … Zdaj marsikje delujejo po svoje. Ni veliko koordinacije.

Vprašanje o morebitnem mednarodnem vojaškem posredovanju proti režimu v Damasku in o tem, kaj bi to pomenilo za Sirijo – in seveda tudi za vas –, je preprosto neizogibno?

Posredovali bodo. O tem ne dvomim. Čez nekaj dni, čez teden ali dva, čez mesec … bomo videli. Mislim, da ne bo šlo le za »omejeno posredovanje«, čeprav bo uporabljeno le vojaško letalstvo. Invazije ne bo. Cilj posredovanja bo zrušenje Asadovega režima. Cilji napadov bodo strateško izbrani. Letališča, denimo. Vladna vojska se bo dokončna povlekla v mesta. V bližnji prihodnosti bodo v mestih divjali hudi boji – to je moje predvidevanje. Saj to se marsikje že dogaja.

Mednarodno posredovanje bo imelo tudi močan psihološki vpliv. Tako na režim kot na nas. V prihodnjih dneh bo iz vladne vojske odšlo veliko ljudi. Tudi visokih častnikov (dan po intervjuju je v Turčijo zbežal nekdanji sirski obrambni minister general Ali Habib, op. p.).

Kako načrtujete prihodnost Sirije, če v njej ne bo prostora za Bašarja al Asada? Kaj boste ukrenili z islamističnimi skupinami, ki bodo oblast – in bogastvo dežele – hotele zase? Se obeta nov konflikt?

Z islamističnimi skupinami se pogovarjamo. Po morebitnem padcu režima bi jih poskušali delno vgraditi v skupno vodenje in delovanje – a le domače skupine, seveda. Tujim skupinam in predvsem njihovim voditeljem, ki imajo v bojih zdaj glavno vlogo, bomo poskušali dopovedati, da je konec. Da so svoje delo opravili – da je misija končana. In da se lahko vrnejo domov. Njihove dodatne aktivnosti v novi Siriji bodo nezaželene. Če bodo nadaljevali svoje delovanje, jih bomo poslali domov. Tako ali drugače. A spopadu se bomo poskušali izogniti. Obstajajo različne poti za to, da tuje islamiste prepričamo, da je njihova misija končana. Z domačimi islamisti se bo precej lažje dogovoriti. Tu ne pričakujem težav. Med njimi so študenti, peki, zidarji … naši ljudje. Vrnili se bodo v svoja normalna življenja.

Medsektaška nasprotja so že zdaj grozljiva. Državljanske vojne se nikoli ne končajo tako hitro. Se bojite vala maščevalnih napadov na pripadnike alavitske skupnosti – oziroma: kako jih boste kot poveljnik preprečili?

Seveda, da pričakujem takšne incidente …

Od začetka upora smo se trudili zgraditi močno in enotno uporniško vojsko, v kateri bi bili navzoči tako alaviti kot suniti, Kurdi in kristjani. Nikakršne podpore nismo imeli. Bili smo prešibki. Zato so prevladali sektaški interesi. To je grozljivo. Za to je odgovorna mednarodna skupnost. To velja za prav vse države, ki so se na kakršen koli način vmešale v sirsko vojno. Zdi se mi, da so si nekateri želeli, da se medsektaška nasprotja močno povečajo.

Še vedno je veliko ljudi, ki razmišljajo drugače. Ki se ne želijo maščevati. Ki želijo mirno in napredno življenje. Le s takim razmišljanjem nam lahko uspe.

Ne bo lahko.

Vsi uporniki, s katerimi sem govoril v dveh letih in pol vojne so mi dejali, da jih politično nihče nezastopa. Da poslušajo le ukaze svojih nadrejenih na terenu in da Sirski nacionalni kongres nima prav nikakršnega vpliva? Kaj na to pravite kot vojaški poveljnik? Kdo vam daje ukaze?

To je absolutno res. Ne Sirski nacionalni svet ne druge opozicijske skupine nas ne predstavljajo. To so večinoma ljudje, ki živijo v tujini. Na varnem. V Londonu, Parizu, Istanbulu. Z realnostjo v Siriji nimajo skoraj nobenega stika. Preprosto – ne morejo vedeti, kaj se tu zares dogaja. Uradna sirska opozicija za nas ni naredila veliko. Okupirali so ključne strateške pozicije. Njihova naloga je bila jasna. In rezultat? Uradna sirska opozicija razmišlja kot v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. To nam škoduje. Leta 2013 je v Siriji vojna!

Na terenu sprejemamo samostojne odločitve.

Danes – pogovor je bil v sredo – sem slišal, da je iz Jordanije v Sirijo vstopila prva skupina petdesetih komandosov Sirske svobodne vojske, ki jih je izurila CIA. Urilo naj bi se še več skupin. To močno spominja na dneve pred začetkom ameriškega bombardiranja Afganistana. Je ta informacija resnična?

(daljši molk)

Da, to je res.

A tega Američani ne delajo zaradi nas, Sircev. To počno iz svojih interesov. In dve leti prepozno.