»Islamisti igrajo po notah Bašarja al Asada«

Antakya – Eva je sirska Armenka­ in ena začetnic protestov proti režimu predsednika­ Bašarja al Asada. Primorana je bila prebegniti iz Alepa v sosednjo Turčijo, kjer kot potomka armenske družine, ki je komaj preživela genocid otomanske Turčije, skrbi za sirske begunce in živi presežek zgodovine.

»Nikoli, ampak prav zares nikoli, nisem imela občutka, da živim v državi, v kateri je pomembno, kateri religiji pripadaš. Prihajam iz Alepa, najstarejšega mesta na svetu. In tudi enega najbolj strpnih. Živela sem dobro življenje. Nimam se pravice pritoževati – še posebej z današnje perspektive ne, ko v Siriji divja tako krvava vojna. A režim je bil vedno krut. Kdorkoli je na glas povedal svoje mnenje, je končal v zaporu. Poznam ogromno ljudi, ki so jih mučili. Sirija je brutalna policijska država,« je na mehak poznopoletni večer ob reki Orontes oziroma Asi pripovedovala 28-letna sirska Armenka Eva, ki je pred dobrega pol leta zbežala pred nasiljem režima predsednika Bašarja al Asada.

V njen Alep je vojna prišla pozno – lani zgodaj poleti. Režim se je ves čas trudil pokazati, da v največjem in z naskokom najbolj bogatem sirskem mestu nima nasprotnikov. A to še zdaleč ni bilo res. Eva je s skupino prijateljev in znancev – večinoma študentov – že konec leta 2011 organizirala prve demonstracije proti režimu in v podporo aktivistom, s katerimi je režim tako brutalno obračunaval.

Kasneje je organizirala pomoč beguncem iz Homsa. Tedaj se jih je mukhabarat, skrivna policija, lotil ostreje. Tudi v Alepu so padle prve žrtve. »Bilo nam je jasno, da bo vojna slej ko prej prišla tudi do nas. Režim nas je začel stiskati. Ogromno je bilo aretacij. Ljudje so začeli izginjati. Nekatere moje kolege so mučili. Potem so tudi v Alepu začeli streljati na mirne protestnike. To je bil trenutek, ko sem vedela, da se bomo lahko obranili le z orožjem,« se je spominjala Eva, ki je bila pred izbruhom vojne v zadnjem letu študija prava.

S skupino prijateljev, v kateri so bili kristjani, suniti, alaviti in Kurdi, je začela zbirati hrano in medicinsko opremo za enote Sirske svobodne vojske (FSA), ki so prihajale v Alep, kjer so izbruhnili prvi spopadi. Mladim aktivistom so veliko pomagali tudi v lokalni jezuitski cerkvi. Tik pred izbruhom prvih spopadov so Evo na ulici aretirali policisti in jo brutalno pretepli. Pred zaporom jo je rešila laž, da ima tudi armenski potni list in da bo kontaktirala veleposlaništvo. Vedela je, da so ji dnevi v domačem mestu šteti. Za nekaj časa je odšla na podeželje, kjer so divjali hudi spopadi, potem pa v Turčijo, kjer v obmejni provinci Hatay skrbi za sirske begunce. Zaveda se zgodovinske ironije svoje usode. Kot begunka armenskega rodu je prebegnila v državo, ki je nad njenim ljudstvom pred skoraj stotimi leti izvedla prvi genocid 20. stoletja.

»Doma smo se vedno veliko pogovarjali o genocidu. Preživeli člani moje družine so iz Anatolije, izpod Ararata, zbežali v Alep. Zdaj smo zbežali nazaj v Turčijo, od koder sta starša šla naprej v Armenijo. Ko sem prestopila turško mejo, sem se zelo čudno počutila. Genocid je del naše kolektivne zavesti. Dvomi so bili neizogibni. A v Turčiji nikoli nisem imela težav. Vsi so me lepo sprejeli. Kot tudi večino ostalih beguncev iz Sirije. To ni več otomanska Turčija,« je sproščeno pripovedovala Eva, ki je pred nekaj tedni prvič v življenju obiskala Armenijo. V Erevanu je ure in ure opazovala Ararat in razmišljala o zgodovini, sedanjosti in prihodnosti. Globoko jo je ganilo.

Še vedno sodeluje v »revolucionarnih aktivnostih«

»Ne, to ni več revolucija. In to v resnici ni več naša vojna, čeprav si močno želim, da bi Asadov režim čim prej padel. Zato tudi podpiram morebitno mednarodno vojaško intervencijo, čeprav bi se morala zgoditi že pred dvema letoma. Ljudi ne ubija le kemično orožje. In Asad je z odlašanjem dobil čas, da izprazni morebitne tarče napada. Mislim, da bo Rusija na koncu popustila in bo prišlo do posredovanja. Civilisti pa bodo trpeli v vsakem primeru. Vem, kaj počne ta zločinski režim. Vem, da so naredili vse, da bi se naš miroljubni odpor spremenil v krvavo državljansko vojno. Že v času iraške vojne so prek meja spuščali skrajne islamiste. Z vsega sveta. Številni so ostali v Siriji. Ves čas so bili povezani z režimom, ki jih je ščitil. Islamisti igrajo po notah Bašarja al Asada. Zelo veliko časa sem potrebovala, da sem ugotovila, kaj se dejansko dogaja – da so naše sosednje države in praktično vse velike svetovne sile začele uporabljati Sirijo za svoj peskovnik. Da so nas vsi po vrsti izdali. Mi, sekularni, mladi in izobraženi aktivisti, nikoli nismo dobili pomoči. Vsa pomoč, ki je prišla v Sirijo, je šla k islamistom. Tujim in domačim. Tudi oni so naši nasprotniki. Odgovornost za državljansko vojno v Siriji bi morala prevzeti mednarodna skupnost,« je nadaljevala Eva, ki se je pred nekaj tedni v Turčiji poročila s sirskim prijateljem, v Antakyi pa sodeluje z lokalno humanitarno organizacijo Podpora življenju (Support to Life).

»Včasih še vedno ne verjamem, da je vse, kar se dogaja v Siriji, resnično. Pomislim, da je vse skupaj velika iluzija. Nočna mora, iz katere se bom kmalu zbudila. V moji Siriji vojna? Moj Alep gori? Sem urbano, sodobno, izobraženo dekle. Prijatelje imam po vsem svetu. To ni mogoče, se prepričujem … A umrlo je že 110.000 ljudi. Moja domovina je porušena. Izgubila sem veliko prijateljev. Zbežala sem v tujo državo. Še kako prekleto resnično je,« je dejala med rahlo odsotnim opazovanjem večernega prometa v središču Antakye.

»Rada bi se vrnila domov. A to še dolgo ne bo mogoče. Alep vsak dan bombardirajo. Povsod potekajo spopadi. To je zdaj povsem drugačno mesto. To je povsem drugačna država. V tej vojni smo vsi poraženci. Nimam načrtov za prihodnost … le kako bi jih lahko imela?!«