Italija in Libija: vsak dan več italijanskih vprašanj brez odgovora

Trenutna nova moč libijskega samodržca Gadafija in njegova kar malo strašljiva vojaška ofenziva sta v Italiji sprožili nelagodje, negotovost in zraven celo vrsto vprašanj, na katera ni lahko najti odgovorov.

Objavljeno
02. marec 2011 20.13
Tone Hočevar, Rim
Tone Hočevar, Rim
Rim - Politike iz rimskih palač je stisnila v kot Gadafijeva izjava, da je Zahod užaljen, ker je Italija Gadafiju poljubila roko in ker je Rim prisilil, da se je opravičil za svoje divjanje v kolonialnih časih. Gospodarski minister Paolo Romani je omenil, da bi Gadafi v trenutkih obupa lahko bombardiral naftne vrelce, notranji minister Roberto Maroni pa se zaveda, da bo množica Libijcev na tunizijski meji zdaj zdaj pritisnila na italijanske obale.

Trenutek, ko je predsednik rimske vlade Silvio Berlusconi v navalu navdušenja ob sklepanju prijateljstva poljubil roko polkovniku Gadafiju, se Italiji otepa kakor môra. Zdaj Vitezove trenutne slabosti ne izkoriščajo samo italijanska opozicija in časniki, ki so že pred dnevi objavili malo smešne in malo sramotne fotografije, ampak se iz njega in hkrati iz vse Evrope norčuje tudi Gadafi, ki je še pred tednom ali dvema veljal za Berlusconijevega tesnega prijatelja in poslovnega partnerja. Italijo sem prisilil, da se je opravičila, se hvali Gadafi, ki nič več ne omenja prijateljstva. Državnika sta se pred tednom še pogovarjala po telefonu, potem je menda zavladal hlad.

Huje od nesrečnega poljuba


Če je mogoče pozabiti tisti nesrečni poljub, se norčujejo italijanski komentatorji, bo veliko teže pogoltniti dejstvo, da so Libijo, ki jo še vedno pooseblja Gadafi, pripustili k pomembnim poslom. Najhuje je, ker je Gadafi še naprej 7,5-odstotni delničar banke UniCredit, ene izmed največjih italijanskih in evropskih bank. Po mnenju strokovnjakov ga je mogoče prizadeti s sankcijami Združenih narodov, svežnja delnic, ki jih je kupil v času prijateljevanja in prodiranja v Evropo pred letom dni, pa mu ni mogoče kar tako odvzeti ali omejevati. Da lastništva delnic ni mogoče blokirati, je omenil tudi notranji minister Maroni.

Libijski voditelj je tudi 7,5-odstotni lastnik torinskega nogometnega kluba Juventus, triodstotni lastnik firme Finmeccanica, ki med drugim obvladuje tudi italijansko proizvodnjo orožja, pa tudi 15-odstotni lastnik firme Retelit, ki obvladuje nove komunikacijske tehnologije, predvsem dolgovalovne.

Minister za gospodarstvo Paolo Romani je v nekem televizijskem intervjuju zaskrbljen omenil nevarnost, da bi Gadafi v trenutku obupa ali pa v želji, da bi povečal pritisk na nasprotnike in na svetovno javno mnenje, utegnil bombardirati naftne vrelce. Romani zagotavlja, da Italija zaradi prekinitve naftovoda in plinovoda iz Libije ni prizadeta. Pomenljivo pa je, da v Rimu nič več ne govorijo o tem, da je Italija od Libije odvisna z eno tretjino nafte in četrtino plina. Številke so skoraj prepolovili. Četrtina nafte in osmina plina pride iz Libije, pravijo zdaj.

Notranji minister Roberto Maroni se največ ukvarja z valom beguncev, ki ga pričakujejo v prihodnjih dneh in tednih, že včeraj so na otoček Lampeduso dobili novih 350 prebežnikov iz Tunizije.

Jezni na Tunis

Tunizijske oblasti so se Rimu zamerile zaradi sporočila, ki so ga poslale Maroniju. Na dan so pripravljeni sprejeti največ štiri begunce, ki so prišli na Lampeduso v zadnjih dneh. Ker jih je že zdaj 6000, se bodo lahko vračali še nekaj let, še prej pa bo morala Italija dokazati, da so res Tunizijci in da so res prišli iz Tunizije. Tunizija se norčuje iz nas, se pritožuje Maroni, ki se boji, da se med ilegalci, ki so že prišli, še bolj pa med tistimi, ki jih pričakujejo, skrivajo pripadniki Al Kaide.

Poldrugi milijon 
čakajočih ilegalcev

Afričanov, ilegalcev, ki čakajo na prehod čez Mediteran iz Libije, je po zadnjih podatkih ta čas poldrugi milijon. Libija jih je zadrževala skladno s sporazumom Gadafi-Berlusconi, ki pa zdaj po trditvah Tripolija in Rima ne velja več. Gadafi bi se lahko maščeval tudi tako, da bi ilegalcem omogočil pot čez morje v Evropo.

Na libijski meji s Tunizijo čaka vsaj 120.000 Libijcev. Italija bi se tega vala beguncev rada rešila tudi tako, da v Tunizijo pošilja strokovnjake, denar in potrebščine za ljudi, ki bi jih bilo bolje zadržati na tunizijskih kakor na italijanskih tleh. Z italijansko oceno, da je mogoče v kratkem pričakovati od 200.000 do 300.000 ilegalcev, se strinja tudi francoska vlada, ki se zaveda, da bi val lahko pljusknil tudi na francoske obale, če ne, pa lahko begunci pridejo do Francije s prvim vlakom z italijanskega juga.