Italija: koliko bo ostalo 
od Tremontijevih ukrepov

Rim – Predsednik Giorgio Napolitano je podpisal dekret o varčevalnih ukrepih, ki jih je prav na hitro sprejela Berlusconijeva vlada, ko ji je voda pritekla v grlo in je morala reševati, kar se je še dalo. Evropski predsednik Herman Van Rompuy je obilno pohvalil varčevalne ukrepe in Napolitanov podpis. Prava trnova pot za ukrepe in za njihovega avtorja, finančnega superministra Giulia Tremontija, se je potem šele začela.

Drugi sveženj varčevalnih ukrepov, ki ga je moral Tremonti pripraviti samo mesec dni po prvem, bo ostro zarezal v življenje državljanov, še posebno revnih in pripadnikov srednjega razreda, ki se vidno manjša, svarijo poznavalci finančnih zadev in napovedujejo hitro slovo finančnega ministra.

Giulio Tremonti bo sicer dočakal sprejem ukrepov, ker brez njih italijanska vladna večina ne bo preživela sedanje krize, že septembra pa ga čaka hitro in nič kaj slavno slovo. Odrekajo se mu kolegi iz vladajoče stranke, ker je preveč nepriljubljen, da bi ga lahko peljali s seboj na naslednje volitve, preklinjajo ga v Severni ligi, kjer je veljal za njihovega, zdaj pa jemlje denar občinam, odpravlja pokrajine in uničuje bazo severnjaške miselnosti.

Odprava 35 pokrajin, združevanje občin

Po Tremontijevem mnenju, to pa je potrdil poleg vlade tudi Napolitano, kaže nemudoma odpraviti najmanj 35 pokrajin, kjer živi manj kot 300.000 ljudi. Pokrajine preveč stanejo, z združevanjem majhnih občin bodo število občin zmanjšali za najmanj 1500.

Hud udarec naj bi doživeli na severovzhodu, kjer odprava čaka tržaško in goriško pokrajino, kjer živijo Slovenci, izginile pa naj bi tudi nekatere občine, ki so najbolj slovenske v Italiji, denimo Repentabor in Števerjan. Taki ukrepi v drugih pokrajinah in občinah politično škodijo tudi Severni ligi. Liga je julija preprečila izglasovanje zakona o odpravi pokrajin, saj se zaveda, da s tem največ izgubi.

Ko bo prišlo na vrsto glasovanje o ukrepih, utegne biti občutljivo glasovati tudi o zaupnici, pravijo, saj premier Berlusconi ob tako občutljivem vprašanju lahko tudi pade. Resne razprave in usodne odločitve je pričakovati predvidoma septembra. Ta teden se začenjajo samo debate v komisijah senata, že tam pa bodo stranke pokazale, kako resna je tudi politična in ne samo finančna kriza.

Največja sindikalna central CGIL je že napovedala razpravo o datumu splošne stavke. Sestanek o tem bo na vrsti prihodnji teden, stavke pa verjetno ni pričakovati pred septembrom, saj med počitnicami prekinitve dela v povečini zaprtih tovarnah nimajo nobenega učinka.

Še manj za tiste, 
ki imajo že zdaj malo

CGIL bi morda celo lahko pridobil podporo drugih central, zlasti tistih, ki združujejo tudi državne uslužbence. Ti utegnejo – če bodo ukrepi izglasovani brez sprememb – s Tremontijevimi zamislimi izgubiti trinajsto plačo, izplačilo odpravnin pa bo vlada odložila za dve leti. Praznični mostovi, ki so Italijanom tako pri srcu, bodo poslej prepovedani. Ta in še cela vrsta drugih oblik zategovanja pasu so dovolj velik razlog za množično podporo stavki, pravijo sindikati. Tudi stroka meni, da bodo pas zategovali zgolj tisti, ki imajo že zdaj malo ali nič.

Čisto malo bo udarilo tudi bolj premožne. Kdor zasluži več kot 90.000 evrov na leto, bo plačeval posebni 10-odstotni davek. Ministrstva se bodo morala že z novim letom odreči osmim milijardam evrov, politiki pa »modrim« protokolarnim avtomobilom. Ta ukrep se zdi predvsem demogaški, med državno administracijo pa že vzbuja hud odpor.

V dveh letih bodo z novim rebalansom prihranili novih 45 milijard evrov. Julija sprejeti prvi krizni rebalans naj bi državni blagajni tudi prihranil 48 milijard evrov, vendar pretežno šele v letih 2013–2014. Odlog učinkov je julija sprožil največ kritik doma in še več v Frankfurtu. Evropska centralna banka Italijo rešuje s kupovanjem državnih obveznic.

Razprave, ki se kljub dopustniškemu času že začenjajo, merijo predvsem na socialna vprašanja, ki jih je Tremonti pri pisanju rebalansa premalo upošteval. Strokovnjaki, tudi taki z milanskih zasebnih univerz, ki v državi največ štejejo, finančnemu ministru zamerijo, ker ni spodbudil prav nobene reforme, sešteval je, dokler ni prišel do številke 45 milijard, kolikor so mu naročili v Bruslju in Frankfurtu, opozarjajo, svojemu profesorskemu kolegu pa nepovedujejo konec politične kariere.