Italija v Bruslju vse manjša, Vitez pod pritiskom

Rim – V trenutkih, ko v Bruslju kujejo odločilne, morda usodne načrte za izhod iz krize, kakršne združena Evropa ni poznala, je v Rimu čutiti nelagodje. Italije nihče ne povabi zraven, ko gre zares, premieru Berlusconiju ne zaupajo, ker ni resen. Nemška kanclerka je poklicala predsednika Napolitana, ker se ji zdi pogovarjanje z Berlusconijem izguba časa, pravijo analitiki.

Premier je v Bruslju razložil italijanskim novinarjem, da se je na posebnem srečanju na štiri oči vse pomenil z nemško kolegico in jo prepričal o svojih pravih in pravilnih poteh. Potem so Nemci povedali, da takega srečanja ni bilo.

Silvio Berlusconi, ki ga danes spet čaka sodni proces v Milanu, tokrat zaradi starih podkupovalskih grehov, si je v Bruslju, tako vsaj trdijo italijanski dopisniki iz evropske prestolnice, privoščil še eno potegavščino, ki je za kakšno uro prinesla olajšanje in novo upanje v ozdravitev hudo bolne in upehane Italije, potem pa je balonček spet počil. Razložil je, da sta se z Merklovo na očem drugih skritem srečanju pomenila o vsem. Nemška kanclerka ga je razumela in se strinjala z ukrepi, ki jih izvaja italijanska vlada. Vse je v redu, nobenih pritiskov ni na Rim in tudi ne na predsednika italijanske vlade.

Skoraj hkrati je časnik Giornale, eden izmed trdnjav imperija Berlusconi, objavil komentar svojega vodilnega topničarja Giuliana Ferrare, ki je »ljudstvu svobode« razložil zmotnost, zavoženost in lažnost Evrope, ki jo hočeta reševati nemška kanclerka in francoski predsednik. Berlusconi ima strategijo, ki je drugi niso sposobni razumeti. Njegova udarna moč so podjetja, ljudje in delo, s tem pa razbija stare sheme in postavlja nova pravila.

Nihče nam ne more deliti lekcij, piše Ferrara, ki velja za glavnega propagandista italijanskega premiera. Še posebno ne Merklova in Sarkozy, ki že dve leti prodajata lažna upanja, pa nimata nobenih rešitev, čeprav se delata, da lahko odločata o vsem. Najprej bi morala kaj urediti pri sebi doma, pa tega nista sposobna. Njune lekcije pa vodijo v evropski politični kaos.

Berlusconi se torej zapleta v spopade s Francozi in Nemci, ugotavljajo kritični analitiki in komentatorji in se sprašujejo, kako se zaplet lahko konča. Sarkozy je besen na Berlusconija tudi zato, ker se italijanski član sveta Evropske centralne banke Lorenzo Bini Smaghi noče umakniti in prepustiti sedeža francoskemu članu. Bini Smaghi je bila namenjen za predsednika italijanske centralne banke, vendar ga Vitez ni imenoval. Morda pa je to storil prav zato, da bi nagajal Sarkozyju, se sprašujejo.

Italijane, vse po vrsti, tudi tiste, ki podpirajo shirano, med seboj sprto opozicijo, skeli, ker je Rim v evropskih očeh padel tako globoko. Navajeni so bili, da jih povabijo na odločilna srečanja, pa se kaj takega že nekaj let ne zgodi več. Tudi pred finančno krizo jih niso več vabili, ker niso več vedeli, kaj bo o morebitnih sklepih medijem oznanjal Berlusconi, potem pa vse zanikal in rekel, da ni nikoli rekel, kar je rekel.

Odkar več kot 1900 milijard evrov težki javni dolg Italijo tišči k tlom, rimska vlada pa nikakor ni pripravljena priznati, da je položaj skrajno resen, je Rim odrinjen, postaja predmet analiz, ne pa več tvorec pri iskanju rešitev.

Da tudi zdaj še ni pripravljenosti za resno spoprijemanje s krizo, je Berlusconi v Bruslju samo še potrdil. Mimogrede je povedal, da je položaj pod nadzorom, potem pa – kot ponavadi – napovedal, da se bo takoj lotil najnujnejših reform. Najprej pravosodne, kajti sodniki so v resnici »pornosodniki«, ki kukajo v njegovo spalnico in se ukvarjajo z obrekovanjem, hočejo ga spodnesti. Potem bo spreminjal ustavo. Spremenil bo ime stranke in se pripravil na nove volitve, ki ne bodo predčasne.

Ko so tuji diplomati v Bruslju šepnili italijanskim, da je namen srečanja na vrhu tudi pritisniti na Berlusconija, so to v Italiji hitro in odločno zanikali.