Italijanska negotovost ob dogodkih v Libiji

Rim – Strokovnjaki, trgovci, lastniki delavnic in industrije so zbežali v staro domovino Italijo. Šele zadnja leta so se smeli vrniti vsaj na obisk. Ko je Gadafi predlanskim postavil šotor v rimski Villi Pamphili, je tekla beseda tudi o vračanju odvzetega premoženja. Celo rimski Judi, ki so nekoč obvladovali libijsko trgovino, so se srečali s polkovnikom, ki jih je ob prevzemu oblasti izgnal in jim vzel vse. Zdaj se v Rimu vsi tresejo, da se bo izkušnja ponovila. Izguba pa utegne biti tokrat večja in tudi bolj dolgoročna kot pred štirimi desetletji. Ugibajo, da Rim v Tripoliju že išče nove zaveznike.

V prvih hudih letih, predvsem v sedemdesetih, ko so se Libijci spomnili vsega hudega, kar so jim storili Italijani, ko so bili tam okupacijska sila od 1911 do 1943, so iz Libije nagnali vsakogar, ki je bil Italijanom vsaj malo podoben. Potem je Italija razmeroma hitro postala libijska najboljša zaveznica na zahodu. Večni šef italijanske diplomacije v demokrščanskem obdobju Giulio Andreotti je sklepal posle pod mizo, Washington in London sta ga takrat še gledala postrani, čeprav so naposled Američani in Britanci Italijane v Libiji poslovno prehiteli.

Tudi Libijci so posegali, čeprav ne veliko, na italijanska tla. Družina Gadafi je imela deleže v Fiatu in v nogometnem klubu Juventus, Gadafijev sin je celo brcal žogo v italijanski prvi nogometni ligi. Koliko poslovnih vezi je bilo med Gadafijevo družino in Italijani, predvsem pa zadnja leta med družinama Gadafi in Berlusconi, bo znano šele po verjetnem zlomu režima v Tripoliju. Med obiskom v Rimu je bil Gadafi sprejet kot sta bila pred njim samo najboljša osebna prijatelja premiera Berlusconija, Bush in Putin.

Ko se je začel prestol Gadafiju zadnje dni majati, Rim uradno ni rekel nobene. Do zadnjega so upali, da se ne bo spremenilo nič bistvenega, da se ne bosta ponovila Tunis in Kairo. Zunanji minister Franco Frattini je še danes poudarjal, naj se Evropa ne vmešava, lahko podpira demokratične spremembe, ne sme pa prodajati svojih receptov. Šele danes so italijanske firme, ki delujejo v Libiji, na hitro odpoklicale svoje ljudi, ki so vodili letalsko industrijo, črpanje nafte in rafinerije. Posameznikom je zunanje ministrstvo svetovalo, naj se nemudoma umaknejo s komercialnimi poleti, strokovnjake so odpeljali organizirano.
Največ je bilo gradbenih strokovnjakov firme Impregilo, naftnih strokovnjakov državne firme Eni in letalskih strokovnjakov paradržavne firme Finmeccanica. Bankirjev v Libiji ni veliko, znano pa je, da sta Gadafi in njegov finančni imperij glavna delničarja banke Unicredit. Libija Italiji preskrbi največ nafte, za črpanje in vse drugo skrbi Eni, ki je tam še iz časov, ko so se zdeli odnosi ohlajeni. Pogodbo so sicer podaljšali do leta 2032, nihče pa si ne upa priseči, da bo po morebitni spremembi v Tripoliju veljal še kakšen dogovor z Gadafijem.

Jutri se bo v Rimu sestal najožji vladni štab s premierom Berlusconijem in njegovo desno roko, operativnim šefom vlade Giannijem Letto na čelu. V sredo bo zunanji minister Frattini poročal parlamentu, to zahtevajo tudi zavezniki, ne samo opozicija. Berlusconi je ves čas molčal. Njegovo zavezništvo in prijateljstvo s polkovnikom in njegovimi sinovi, prepleteno s poslovnimi vezmi, je – pravijo – tolikšno, da bo vsaka korenita sprememba v Tripoliju prizadela tudi Berlusconija osebno.
Strah pred valom beguncev je tolikšen, da si o tem upajo v Rimu komaj govoriti na glas. Usoda petmilijardnega sporazuma o italijanski odškodnini Libiji za vse gorje, storjeno med kolonialnim obdobjem, pa visi v zraku. Z Gadafijem je bilo plačilo zastavljeno tako, da bi italijanska podjetja dvajset let gradila infrastrukturo v Libiji, s tem pa denar prinesla nazaj domov.