Tiskane izdaje
Berlin – S čedalje bolj verjetno nadzirano insolventnostjo Grčije in pričakovanim znatnim odpisom njenih dolgov se pozornost evropske politike usmerja na celovito strategijo v spoprijemanju z dolžniško krizo. Kot sta po berlinskem posvetu o svežnju ukrepov napovedala nemška kanclerka Angela Merkel in francoski predsednik Nicolas Sarkozy, bo nov, obsežen koncept pripravljen do konca meseca. Z njim naj bi Evropa nato prepričala zaskrbljene partnerje na novembrskem vrhu G20 v Cannesu. Tako je preložitev vrha EU in območja evra z začetka prihodnjega tedna na nedeljo namenjena predvsem zagotavljanju časa za pripravo in usklajevanje ukrepov.
Da si evropska politika glede Grčije ne meče več peska v oči in da je vprašanje grške insolventnosti v takšni ali drugačni obliki le še vprašanje časa, je nedvoumno. Takšna znamenja prihajajo že tudi iz nemških vladnih krogov. Ponavadi gostobesedni prvi mož skupine z evrom, luksemburški premier Jean-Claude Juncker, je začel javno razlagati, da si lahko predstavlja odpis grških dolgov, ki bi presegel 60 odstotkov njihove vrednosti. Ob brutalnem odpisu dolgov bi po Junckerjevih besedah na ORF morali poskrbeti, da se krize ne bi »nalezle« še druge države.
Najbolj aktualno je seveda omejevanje širjenje požara in vprašanje finančnih injekcij bankam, ki bi se po grškem bankrotu utegnile znajti v hudi stiski. Ker so francoske banke bolj izpostavljene tveganju kot nemške, Pariz zagovarja prožnejše prijeme kot Berlin. Nemška vlada, denimo, zahteva, da bi banke najprej morale poiskati denar na trgu ali ga dobiti od svojih držav. Šele nato – pogoj je ogroženost območja evra kot celote – bi prišel na vrsto prenovljeni krizni sklad EFSF, ki bo imel 440 milijard evrov kapitala in bi državam lahko posodil denar za pomoč bankam.
Boniteta Grande Nation na preizkušnji?
Reševanje francoskih bank z denarjem nemških davkoplačevalcev v EFSF bi bilo v Nemčiji notranjepolitično kočljivo. Za Francijo, ki mora že tako sodelovati v delnem podržavljenju banke Dexia, pa bi bila nova bančna kriza velik izziv. Nad največjimi francoskimi bankami na čelu z BNP Paribas, ki so še posebno izpostavljene v sredozemskih članicah območja evra, se že nekaj mesecev zbirajo temni oblaki. Če bi morala francoska država, tako kot ob propadu banke Lehman Brothers pred tremi leti, reševati banke z denarjem iz državne blagajne, bi se morala močno zadolžiti.
»Ker se bodo po reševanju Grčije takoj razširile špekulacije glede Italije in drugih kriznih otrok evrske družine, bi lahko Francija zaradi svojih bank izgubila naziv, ki je Grande Nation še posebno pri srcu: trojni A pri bonitetnih hišah,« je ugotavljal Süddeutsche Zeitung. Če bi se res uresničil tak scenarij, bi evropska kriza dobila novo razsežnost. Francija je namreč ob Nemčiji jedro skupine evra, ki s svojo velikostjo in najvišjo bonitetno oceno zagotavlja drugi največji delež pomoči kriznim državam.
Če bo Grčija naposled res končala v insolventnosti, se bo odprlo še eno ključno vprašanje: bremena davkoplačevalcev. Države so v rešilnih svežnjih doslej jamčila za posojila Atenam, z odpisom dela grških dolgov bodo davkoplačevalska bremena postala neposredna. Poleg tega nemške banke še odločno nasprotujejo večjemu odpisu grških dolgov. V njihovem združenju opozarjajo, da so banke pred julijskim vrhom skupine evra že tako prostovoljno privolile v 21-odstotni odpis dolgov, ki je za njih precejšnje breme.
Še ena reforma EU
Ob spoprijemanju z grško krizo in dokapitalizacijo bank se bosta Merklova in Sarkozy v svojih predlogih, ki jih bosta usklajevala z evropskimi partnerji, lotila še novih temeljev denarne unije. Tu je v ospredju predvsem nujnost sprejetja strožjih zahtev glede spoštovanja pred kratkim zaostrenega pakta stabilnosti in rasti. Po napovedih Berlina bi morali zagotoviti njegovo uresničevanje. Merila iz prejšnje različice pakta so s previsokimi primanjkljaji in dolgovi kršile skoraj vse države, ne da bi bile kaznovane. Nemčija in Francija sta pripravljeni za dosego cilja poseči v evropske pogodbene temelje.
Kanclerka Angela Merkel je že prejšnji teden izrazila načelno strinjanje s predlogi Nizozemske za stroge ukrepe proti kršiteljicam. Ti med drugim predvidevajo zamrznitev izplačil iz evropskih skladov, vpletanje v proračune kršiteljic in, v skrajnem primeru, izstop držav, ki nočejo spoštovati skupnih pravil. Spreminjanje evropskih pogodb (ki pri večjih posegih in prenosu pristojnosti na evropsko raven zahtevajo zapletene postopke ratifikacije) kot odziva na dolžniško krizo se na najvišji politični ravni ni veliko omenjalo. Večje gospodarsko in finančno usklajevanje v denarni uniji predvideva letos sprejeti pakt za evro plus.
Kako naj bi bili videti posegi v pogodbene temelje EU, je še povsem negotovo. Merklova je po srečanju s Sarkozyjem povedala, da skupna valuta potrebuje trdno podlago, ki je še nima v zadostni meri. V kontekstu pogodb je omenila tesno in zavezujoče sodelovanje pri vprašanjih finančne in gospodarske politike v smeri nastanka unije stabilnosti. To v Nemčiji razumejo kot unijo, v kateri bo imela poseben pomen (nemška) kultura stabilnosti javnih financ. In časovni okvir? Po prepričanju nemške kanclerke bo v prihodnosti pogled nazaj pokazal, da evropski voditelji v primerjavi s časi, ko so desetletja razpravljali o spreminjanju pogodb, delujejo razmeroma hitro ...
