Tiskane izdaje
Predsednik Mahmud Abas je v več kot šest desetletij dolgem palestinsko-izraelskem konfliktu poskrbel za nov zgodovinski preobrat. Dovolj je, dovolj, dovolj je! je povzdignil glas v Združenih narodih in svetu v imenu velike večine Palestincev sporočil, da je prišel čas za priznanje palestinske države in konec izraelske okupacije.
Mahmud Abas, ki v svoji politični karieri nima več kaj izgubiti, je Izrael in Združene države Amerike s to svojo pogumno potezo stisnil v kot. Predsednik Barack Obama, ki v treh letih svojega mandata ni storil prav ničesar za rešitev palestinsko-izraelskega gordijskega vozla, se je zdaj znašel v zagatnem položaju. Bo moral ustanovitev palestinske države, ki so jo Palestincem obljubljali vsi dosedanji predsedniki ZDA, res ustaviti z vetom?
Palestinci na zasedenih ozemljih so predsednika Mahmuda Abasa na shodih navdušeno podprli z vrsto konkretnih podatkov o izraelski okupacijski politiki v zadnjih desetletjih. Po letu 1967, ko je izraelska vojska zasedla Gazo, Zahodni breg in Vzhodni Jeruzalem, je za rešetkami izraelskih zaporov končalo blizu 750.000 Palestincev. Danes jih je v ječah še vedno več kot 6000. Po letu 1948, ko je bila ustanovljena judovska država, so okupacijske oblasti uničile blizu 248.000 palestinskih domov. Tudi zaradi tega je kar nekaj generacij mladih Palestincev, gre za nekaj milijonov ljudi, odraščalo v begunskih taboriščih. Ne le na Zahodnem bregu in v Gazi, ampak tudi v skoraj vseh sosednih arabskih državah. Na Zahodnem bregu danes živi več kot 320.000 judovskih priseljencev. Skupaj s tistimi, ki so se naselili v Vzhodnem Jeruzalemu, kjer se dogaja pravo etnično čiščenje, o katerem vsi molčijo, jih je že več kot pol milijona. Je ob vseh teh podatkih res mogoče govoriti o demokratičnem Izraelu in o spoštovanju človekovih pravic, se sprašujejo Palestinci, ki so z burnim odobravanjem podprli Abasov nastop v New Yorku.
Američani in Izraelci so palestinskemu predsedniku zadnje tedne očitali, da vleče enostranske poteze in da je rešitev konflikta izključno v pogajanjih. Očitki niso na mestu, kajti enostranskih potez je bilo doslej zelo veliko, vendar v glavnem s strani Izraela. Palestinci so mirovna pogajanja pred enim letom denimo zapustili zato, ker izraelska stran ni zamrznila gradnje judovskih naselij na Zahodnem bregu, ki so zadnja leta največja ovira mirovnemu procesu.
Mahmud Abas se je v tem času od Izraela veliko naučil. Izraelci so se doslej o rešitvi konflikta s Palestinci pogovarjali v glavnem samo z Američani. Za podobno potezo se je zdaj odločil tudi Abas. Tudi on je z zahtevo po palestinski državi krenil naravnost v ZDA. In s tem presenetil ne le Izraelce, ampak tudi Američane. Obama se zdaj s Palestinci namreč ne pogovarja več na njemu ustreznem terenu, ampak v Združenih narodih, pred 193 državami, med katerimi ima Palestina velikansko podporo. In če se bo Washington odločil za veto, bo s tem bolj kot Abasu, ki nima kaj izgubiti, škodoval predvsem samemu sebi. Dokazal bo namreč, da z obljubami o palestinski državi ni mislil resno ...
Libanonski veleposlanik pri Združenih narodih in predsedujoči varnostnemu svetu Navaf Salam je medtem sporočil, da bodo palestinsko prošnjo za priznanje države obravnavali že jutri. A na to se je brž odzvala bližnjevzhodna četverica, ki jo sestavljajo Evropska unija, Združeni narodi, ZDA in Rusija. V skupni izjavi so sporočili, da nameravajo v kratkem predstaviti konkretne predloge za čimprejšnje nadaljevanje mirovnih pogajanj, ki naj bi se končala do konca leta 2012. »V enem mesecu bomo organizirali pripravljalni sestanek sprtih strani, ki se bosta dogovorili o načinu in dnevnem redu nadaljevanja pogajanj,« so zapisali v izjavi.
Še posebej medlo se je ob vprašanju Palestine obnašala Evropska unija. Bruselj je ob tej vroči temi znova dokazal, da v zunanji politiki še vedno ni prave enotnosti. Toda ta neodločnost je bila po svoje sila nelogična. Evropska unija je namreč doslej že večkrat jasno podprla formulo o dveh državah in to svojo podporo dokazovala tudi z naložbami v Palestino, ki presegajo milijardo evrov na leto. Poleg tega je Evropska unija v zadnjih mesecih zelo jasno podprla demokratična vrenja v arabskih državah in prizadevanja tamkajšnje civilne družbe za temeljite politične reforme, ob vprašanju palestinske države pa je bilo te odločnosti naenkrat konec. Kar je nelogično. To seveda velja tudi za slovensko politiko. Slovenija je svojo državo dobila pred dvajsetimi leti. Zato bi bilo logično pričakovati, da bo uradna Ljubljana jasno podprla tudi palestinski narod, ki na svojo državo zaman čaka že vse od leta 1948.
