Izgredi v Britaniji: zatiskanje oči pred vzroki

Cameron je napovedal uporabo vseh razpoložljivih sredstev za vzpostavitev reda. Doslej o izgredih ne poročajo.

Objavljeno
10. avgust 2011 21.33
Posodobljeno
10. avgust 2011 21.33
Jure Kosec, zunanja politika
Jure Kosec, zunanja politika

Ljubljana – Zaradi nevarnosti nastanka novih nemirov v Londonu, je britansko prestolnico znova varovalo 16.000 policistov. Medtem ko so se razmere v najbolj prizadetih delih Londona s torka na sredo umirile, se je ulično nasilje preselilo v več drugih mest na severu in zahodu Anglije. Najbolj napeto je bilo v Manchestru, Liverpoolu, Birminghamu, Nottinghamu in Bristolu. Posredovala je policija, ki je poskušala zadušiti divjanje in plenjenje skupin izgrednikov, ter aretirala več sto ljudi. Pozornost koalicijske vlade, ki se je znašla pred eno od največjih notranjih kriz v več desetletjih, je bila v torek in danes osretočena na zagotavljanje varnosti prebivalstva. Kljub zaostrenosti razmer je pridobivanje političnih točk potekalo po ustaljenem redu, predvsem pa brez konkretnih premislekov o vzrokih nemirov.

Divjanje in spopadi skupin mlajših oseb s policijo, požiganje stavb, avtomobilov in druge zasebne lastnine, čemur se je Londončanom, po zaslugi policijskih okrepitev, uspelo izogniti, so v noči s torka na sredo pretresli več drugih mest. Organi pregona so opisovali pojav manjših, dobro organiziranih skupin, ki so oblast na ulicah za nekaj časa vzele v svoje roke. V Birminghamu so umrli trije moški. Da bi zavarovali svoje domove, so se izgrednikom menda postavili po robu, nato pa je čeznje zapeljalo osebno vozilo. Pred bolnišnico, kjer je umrl zadnji od njih, se je v znak solidarnosti pozno v torek zbralo več sto ljudi. Mnogim od njih se je življenje v zadnjih dneh popolnoma obrnilo na glavo.

Oklevajoče med plameni

Od začetka neredov, ki so v soboto izbruhnili v Londonu, je policija aretirala več kot 1100 izgrednikov. Besede britanskega predsednika vlade Davida Camerona, da obvladujejo položaj, so četrti dan nasilja veljale le za glavno mesto. Povsod drugod so se razmere le še zaostrile. Policija je v primerjavi s politiki v zadnjih dneh po ocenah analitikov utrpela precej večjo škodo in se znašla v zelo nezavidljivem položaju. Varnostni organi so ponekod lahko le stali ob strani in skupinam mladostnikov puščali prosto pot na njihovem plenilskem pohodu. Nervoza, da bo kakršno koli ostrejše ukrepanje policije povzročilo več škode kot koristi, še zdaleč ni nova. Zaupanje javnosti v njeno delo je majhno, še posebno po aferi časnika News od the World in razkritju podkupljivosti nekaterih njenih članov.

S povečanjem števila policistov v Londonu je Davidu Cameronu vsaj za en dan uspelo preprečiti nove ekscese. V svojem današnjemu opozorilu izgrednikom je bil jasen in brezkompromisen: »Naredili bomo vse, kar bo treba, da bo na naših ulicah znova vzpostavljen red – vse pride v poštev.« Nabor metod, ki jih policija lahko uporabi proti skupinam, sega od solzivca do uporabe vodnih topov. Gumijasti naboji, čeprav jih nihče noče izključiti, vseeno ostajajo skrajna in manj verjetna možnost. Cameron je drugi dan svoje vrnitve v domovino ponovil, da bodo storilci za svoja dejanja kaznovani. »Potrebujemo odpor in ta prihaja,« je danes med drugim naznanil spremembe, ki bodo sledile v prihodnjih dneh. Cameronove odločitve, predvsem pa način, kako se bo soočil z nastalo krizo, utegnejo odločilno zaznamovati njegovo politično prihodnost.

Varčevalni ukrepi 
in goli oportunizem

Njegovi nasprotniki medtem sicer že napovedujejo spremembe na britanskem političnem prizorišču. Ken Livingstone, laburistični kandidat za novega londonskega župana, je nemire, v nasprotju z vodstvom največje opozicijske stranke, povezal z napovedanimi varčevalnimi ukrepi, medtem ko so nekateri drugi predstavniki levice vlado obtožili, da je izgubila stik s preostalo državo. Po pisanju londonskega Financial Timesa je prvotni optimizem, ki ga je izžarevala koalicija s Cameronom na čelu zamenjalo krizno upravljanje. A čeprav opozicija napoveduje propad vladnih načrtov za zmanjšanje javne porabe in posledično zmanjševanje števila policistov, bi utegnili prizori nasilja na otoku povzročiti podoben učinek kot nemiri v Franciji leta 2005. Povečevanje nasprotovanja kaznivim dejanjem v javnosti bi lahko spremljala manjša tolerantnost do določenih socialnih pravic, namenjenih najrevnejšim delom prebivalstva.

Oportunizem, v katerem konservativna oblast vidi glavni razlog za nemire, bi tako potrdila še britanska javnost. Poenotenja glede vzrokov, ki so privedli do nastalih razmer, vsaj za zdaj še ni na obzorju.