Izgubljeno

Pred natančno osmimi leti so pripadniki tadžiškega Severnega zavezništva v spremstvu ameriških vojakov po poldrugem mesecu bombardiranja talibskih vojaških in civilnih ciljev vkorakali v Kabul - talibski režim je padel.

Objavljeno
30. oktober 2009 21.26
Boštjan Videmšek
Boštjan Videmšek
 V Afganistanu je po dolgih letih zavladalo upanje, v Washingtonu so slavili sorazmerno lahko vojaško zmago, širša mednarodna skupnost pa je nazdravljala porazu verskih skrajnežev. Zgodba o uspehu, se je pisalo in govorilo.

Osem let kasneje v Afganistanu divja vojna, ki je nič - in nihče - ne more ustaviti. Vrsta strateških, varnostnih, gospodarskih in političnih napak zahodnih »osvoboditeljev«, ki so hitro postali zavojevalci, je padlo državo vrnila v zgodovinsko dodobra naoljeno kolesje trpljenja in smrti, vojna pa je prestopila tudi nevidno Durandovo črto in sosednji Pakistan spremenila v tempirano (jedrsko) bombo.

Ogenj vojne se neustavljivo širi, zahodne države pa s svojimi odločitvami in idejami nanj vseskozi dolivajo tisoče in tisoče novih litrov goriva človeške neumnosti, neizčrpnega in obnavljajočega se vira zla.

Afganistan je mrtva država brez perspektiv. Za volitve po volji Zahoda je tekla in bo še tekla afganistanska kri: koncept parlamentarne demokracije na neoliberalni pogon je bil le še en birokratski poskus posilstva tradicionalne družbene ureditve, v kateri imajo prvo in zadnjo besedo plemenski poglavarji. Vsiljevanje družbenopolitičnih konceptov je, zgodovinsko dokazano, najbolj smrtonosno orožje.

Humanitarne statistike so iz dneva v dan bolj grozljive. Razvojni projekti se sesuvajo. V Natovih letalskih napadih še naprej umirajo številni civilisti, gospodarstvo in infrastruktura ne obstajata, šolske klopi samevajo, pakistanske meje so še naprej prepustne, milijarde dolarjev humanitarne in razvojne pomoči izginjajo (ne)znano kam, politika pa se nikakor ne more izviti iz krempljev korupcije, kar sproti ustvarja idealne razmere za širjene talibskega vpliva. Afganistanske varnostne sile so v embrionalnem stanju, zato - v nasprotju z Irakom - afganistanska vojska le redko izvaja samostojne vojaške akcije, za njeno (neuspešno in, predvsem, ad hoc) urjenje pa je bilo do zdaj porabljenih okoli dvajset milijard dolarjev. Medetnična nasprotja se stopnjujejo. Cena kalašnikovke na črnem trgu je v zadnjih šestih mesecih s 150 poskočila na 600 dolarjev: to zveni kot napoved (nove) državljanske vojne. Trgovina z opijem cveti. Talibi vse bolj posegajo tudi v druge posle. Zdravstvo ne deluje. Osrednja oblast obvladuje le lastne vrtičke. V državi se stopnjuje vpliv sosednjih držav s slabimi nameni - tu prednjačita Indija in Iran -, na vojaških letališčih po vsej državi pa iz dneva v dan pristaja stotine in stotine novih ameriških vojakov. Vojna se je v zadnjih mesecih razširila po vsej državi; sorazmerno varnih kotičkov ni več, krvave novice iz sosednjega Pakistana pa napovedujejo nesluteno širitev konflikta. Natova misija Isaf, ki je v Afganistan odšla iskat svoj novi smisel, a je tam izgubila še poslednji kanček kredibilnosti, je v izgubljenem položaju. Zavezništvo? Medtem ko je možnost, da britanski vojaki na patrulji na severu province Helmand izgubijo enega izmed svojih tovarišev ali vsaj nogo, ena proti štiri, stotine italijanskih vojakov v oporišču Arena v Heratu na zahodu države igra karte in sreba tržaški espresso.

Vietnam 2.0?

»Vsak dan smo se tolkli. Kadar koli smo šli ven, je pokalo. Sto dni brez premora. Ubijali smo, veliko smo ubijali. Tu je divje, nas pa je zelo malo,« je v majhnem ameriškem vojaškem oporišču ob peščeni letališki stezi na obrobju mesta Farah na jugozahodu Afganistana pravil izkušeni ameriški poročnik. Na afganistanskih bojiščih je preživel štiri leta, na iraških dve. »Včasih smo streljali na vse živo. Če je otrok nosil palico in sem mislil, da nosi pištolo, sem sprožil. Veliko, zelo veliko ljudi smo pobili. Tudi jaz. Zdaj vem, da tako ni mogoče zmagati v vojni,« je sredi bojišča povsem neprizadeto razlagal ameriški veteran, ki se je naučil paštunski jezik in se v Afganistanu, kot pravi, počuti bolj domače kot v Združenih državah. Domov se vrne le na kratek obisk, je povedal sredi vesoljske pokrajine - puščave, ki jo obkrožajo goli, rdeči in strmi hribi, kjer se temperature sredi dneva vzpnejo tudi do šestdeset stopinj in kjer ameriški borci v civilnih oblačilih pred sončnim zahodom s prirejenimi terenskimi motorji pred očmi talibskih borcev divjajo po razgretem puščavskem pesku. Poročnikova izpoved in neodvisnost v odmaknjenem oporišču, kjer ukazi z vrha nikakor niso sveta vojaška dolžnost, me je spomnila na orgiastičnega polkovnika Walterja E. Kurtza iz Apokalipse zdaj. Zadišalo je po Vietnamu.

Vedno bolj »diši« po Vietnamu - vojna v Afganistanu bo marca prihodnje leto postala najdaljši ameriški oboroženi konflikt v zgodovini, že zdaj pa traja dve leti več kot druga svetovna vojna. Izhodne strategije ni. Samooklicani protivojni predsednik Barack Obama se bo v naslednjih dnevih odločil, ali bo pod vršace Hindukuša poslal dodatnih 40.000 ameriških vojakov, ki si jih na bojiščih za vsako ceno želi poveljnik ameriških sil general Stanley McChrystal. Enaindvajset tisoč novim ameriškim vojakom, ki so v zadnjih mesecih, sledeč Obamovemu ukazu, že prispeli v Afganistan in afganistansko vojno znova vrnili v »ameriške roke«, varnostne situacije v državi ni uspelo izboljšati. Nasprotno. Število samomorilskih napadov in podstavljenih obcestnih bomb narašča premosorazmerno z naraščanjem števila tujih vojakov v državi - zgodovina bi morala biti najboljša učiteljica, toda lekcije o umirajočih imperijih je očitno najlažje spregledati.

Pred dvajsetimi leti, ko je padal berlinski zid, so se izpod Hindukuša proti vase se rušečim sovjetskim mejam valile dolge kolone ruskih tankov in vojaških tovornjakov, v katerih so preživeli sovjetski vojaki slavili umik iz afganistanske klavnice. Sovjetska zveza je v tistih dnevih doživljala najbolj boleče trenutke v svoji triinsedemdesetletni zgodovini - komunistična velesila je vzporedno izgubila tako hladno kot afganistansko vojno. Država se je sesuvala v krvavi prah. V Washingtonu in na sedežu Nata, tedaj dejansko atlantskega zavezništva, so odpirali šampanjec: veliki (edini) nasprotnik in razlog Natovega obstoja je bil poražen, afganistanski mudžahidi pa so bili tedaj veliki prijatelji neoliberalne razlage gospodarstva in družbe, ki je neustavljivo rušila vse ovire.

Minilo je dvajset let, geostrateški bogovi pa so medtem padli na glavo. Generalni sekretar Nata Anders Fogh Rasmussen je pred tremi tedni Rusijo uradno pozval, naj zavezništvu v Afganistanu pomaga poraziti talibske upornike - (za zdaj) sicer ne z neposredno udeležbo v bojih, temveč z urjenjem in opremljanjem afganistanskih varnostnih sil. »Menim, da bi morali s skupnimi moči proučiti, kako bi lahko okrepili delovanje Rusije. Najti moramo pragmatičen način in sredstva, saj je Afganistan dejansko eno od območij, na katerem imamo skupne interese,« je v Bruslju dejal Rasmussen. Njegove besede so na prvi posluh zvenele samoumevno; temu primerno mlačen je bil tudi odziv mednarodne skupnosti, toda širši kontekst Natove veliko bolj prošnje kot poziva Rusiji je zgodovinski. Natančneje - protizgodovinski. Rasmussenov obupen poziv Rusiji je zato le sklenil zgodovinski krog, v katerem ni prostora za zmagovalce - še pred dvajsetimi leti zaprisežena nasprotnika bosta v Kabulu odšla na skupno večerjo, na kateri jima bodo stregli talibski natakarji.

Več v tiskani izdaji Sobotne priloge