Tiskane izdaje
Z domnevno iransko jedrsko grožnjo je Izrael odvrnil pozornost od palestinske kandidature za polnopravno članstvo v Združenih narodih in naredil korak iz diplomatske osamitve. V resnici judovski državi kaj drugega niti ni preostalo.
Pred štirinajstimi dnevi o morebitnem izraelskem letalskem napadu na jedrske tarče v Iranu ni govoril nihče. Vedelo se je, da bo kmalu objavljeno poročilo Mednarodne agencije za jedrsko energijo, in vedelo se je, kaj bo v njem zapisano: nič novega.
V tem času so se Izraelci veliko bolj kakor z morebitno perzijsko jedrsko grožnjo ukvarjali z vse hujšo diplomatsko osamitvijo, ki jo doživljajo zaradi nasprotovanja ustanovitvi palestinske države in sistema apartheida, ki so ga do arabskega prebivalstva vzpostavili tako znotraj izraelskih meja kot na zasedenem Zahodnem bregu, še zlasti pa na območju Gaze. Ko je bila Palestina s skoraj dvema tretjinama glasov pred dnevi sprejeta v Unesco, kjer je volilno telo preslikano iz generalne skupščine Združenih narodov, je postalo jasno, da bodo Izraelci prej ali slej kratko malo morali preusmeriti pozornost drugam. In to so - kot ponavadi - storili v maniri velikih gledaliških režiserjev.
Tik pred objavo poročila IAEA so izraelske obrožene sile v Sredozemlju začele vojaške vaje, na katerih so se vojaki »vživeli« v letalske napade na iranske jedrske cilje in v morebitne iranske povračilne ukrepe. Medijska ofenziva - predvsem v Veliki Britaniji in Združenih državah - je le nekaj ur po sprejemu Palestine v Unesco in palestinski prijavi v dodatnih petnajst agencij ZN na naslovnice ključnih svetovnih časopisov namesto pravičnega boja zatiranega palestinskega ljudstva »potisnila« menda veliko iransko jedrsko grožnjo in apokaliptične scenarije. Izraelska propagandna strategija je nemudoma obrodila sadove. Britanski Guardian je poročal, da se za napad pripravljajo tudi pripadniki britanskega kraljevega letalstva.
Palestinska zahteva po priznanju državnosti je bila v trenutku pozabljena, saj svetu - kdo ve katerikrat že - bojda grozi jedrsko uničenje, ki ga je treba zatreti v kali.
Izraelska eksistencialna tesnoba
A razlogov za odvračanje pozornosti in »okupacijo« medijskega prostora ima Izrael tudi brez palestinskega boja za državnost več kot dovolj. Geostrateška pozicija judovske države je - vzporedno z ameriško finančno recesijo in vojaškimi porazi - v zadnjih letih močno opešala: Izrael je obšla eksistencialna tesnoba, ki jo je, bolj kakor obsojati, treba razumeti. »Arabska pomlad« je spodkopala dolgoletni regionalni status quo, v katerega je Izrael vložil neizmerljivo veliko. Ko je sredi februarja pod udarcem ljudske volje in notranje želje po svobodi padel poslednji egiptovski faraon Hosni Mubarak, je Tel Aviv izgubil svojega ključnega moža. Tako varnostno kot obveščevalno in energetsko. Vzporedno so se začeli tresti skoraj vsi arabski režimi, s katerimi je Izrael dobro sodeloval, lanski izraelski obračun z aktivisti, ki so poskušali dostaviti humanitarno pomoč v oblegano Gazo, pa je uničil trdno os med Izraelom in Turčijo, novo veliko regionalno silo. Razplet sirske zgodbe je docela nepredvidljiv. Od izida sirskega scenarija bo močno odvisna tudi prihodnost Iraka, ki nikakor ne deluje kot celovita država in bo tudi v bližnji prihodnosti ključni poligon bližnjevzhodne hladne vojne, v kateri Izrael tesno sodeluje s Saudsko Arabijo, poveljnico »sunitskega bloka«. Iransko bogatenje urana »bogati« tudi bližnjevzhodni strateški spopad, v katerega je vključenih vse več - tudi globalnih - igralcev.
Pri tem ne smemo pozabiti, da Izrael v skrajno občutljivem času in prostoru vodi skrajna desna vlada, kjer imajo ob premieru Benjaminu Netanjahuju glavno besedo bogati judovski priseljenci, katerih agenda je militantna in izključuje kakršne koli diplomatske ali kompromisne »rešitve«. Njihove grožnje so se v zadnjih dveh letih in pol neposredno prevajale v izraelsko zunanjo politiko. Zato nikakor ni presenetljivo, da se za napad na iranske jedrske cilje izraelski politiki zavzemajo precej bolj od generalov. Ti namreč dobro vedo, da lahko en napačen korak sproži nepovratne posledice.
