Jörg Haider kot Jezus, Robin Hood in obupanec. In del vsakega od nas

Vsak genialni politik si zasluži svojega genialnega analitika in v Klausu Ottomeyerju, profesorju socialne psihologije, etnopsihoanalize in psihotravmatologije s celovške Univerze Alpe Adria, je pokojni koroški deželni glavar vsekakor imel nekoga, ki mu je bil kot analitik kos.

Objavljeno
24. oktober 2009 13.07
Barbara Kramžar
Barbara Kramžar
»Ko je jeseni 2008 Jörg Haider s spektakularno, z lastno krivdo povzročeno prometno nesrečo odšel z odra (javnega) življenja, na katerem se je predstavljal kot edini pošteni in zanesljivi politik, je bila nenadoma jasna dvojnost njegovega političnega insceniranja, h kateremu sta sodili retorika o omejevanju do drugega in mentaliteta očiščenosti do manjšin,« piše profesor Klaus Ottomeyer v eni od svojih knjig. »To prinaša nenehno ogrožanje pravne države in zato je še toliko pomembneje, da zavzamemo jasno pozicijo ter analiziramo zlorabo čustev in upanj.« A tudi do Haiderjevih nasprotnikov v času njegovega življenja ni bil prizanesljiv: »Tudi številni nasprotniki se s Haiderjem skrivaj identificirajo, zato je upor proti njemu tako mlačen. Haider najbolj brezsramno pooseblja 'evrofitnes' samovšečnega uspešneža, agresivnega tekmeca, preziranje slabosti, čemur smo se zdaj v temeljih zapisali vsi. Naša raziskava je zato tudi samoanaliza.«

Teden dni je minilo od prve obletnice smrti koroškega deželnega glavarja Jörga Haiderja. Ali še opažate vseprisotno žalovanje, ali je kult njegove osebnosti še tako močan, kot je bil?

Vprašanje je, ali se je resnično žalovanje sploh že zgodilo. Velik del žalovanja je bil v minulem letu pravzaprav insceniran in povezan z veliko idealiziranja. Psihologija meni, da žalovanje, ki tako zelo idealizira in tako zelo izključuje problematične plati pokojnega, ni resnični proces žalovanja. Ta mora vedno odsevati tudi vsestranskost in ambivalenco odnosov z mrtvim, samo tedaj lahko pripelje do slovesa od umrlega. V tako idealiziranem in politično insceniranem procesu žalovanja pa je to nerealistično. Verjamem celo, da je množično idealiziranje in zavajanje identitete v preteklih tednih zakrivilo, da se je hiša iz kart sesula. Ne vem, kako je med ljudstvom, toda na Koroškem in v Avstriji ni več nobenega časopisa ali drugega medija, ki ne bi realistično poročal. Vsi pišejo o pijanem vozniku s preveliko hitrostjo, nihče ne dvomi o tem. Z idealiziranjem so tako pretiravali, da se je na koncu vse sesulo.

Ali je k temu pripomoglo tudi razkritje, da je bil Haider tudi na svoj zadnji dan v spolnem odnosu z mladim moškim?

Prepričan sem, da je tudi to odigralo svojo vlogo; poročilo v časniku Bild je pokazalo mladega moškega z obrazom in imenom ter je mnogim še dodatno uničilo idealiziranje. Teorije o zaroti, ki so jih vse leto spodbujali z vrha, pa so že pred tem izzvanjale, pa tudi uradna razlaga Haiderjeve zadnje noči se je že začela majati. Seveda obstaja trdo jedro, ki bo šele zdaj začelo res idealizirati, saj je del idealiziranja tudi odgovor na naše notranje dvome. Ljudje, ki sami najmanj verujejo, najbolj sledijo heretikom. Tisti, ki v sebi odkrivajo dvome, včasih najbolj sledijo spodžigovalcem.

Veliko ste pisali o potrebi Korošcev po očetu, potrebi, ki jo je odlično izpolnjeval Haider, dokler je še živel.

Najprej je treba povedati, da je bil genialen igralec; znal je igrati prav vse vloge, ki jih je hotel igrati, imel pa je tudi sposobnost, da je med igranjem prav vsake vloge ljudem dal vtis, da je avtentičen. Znal je igrati avtentičnost, to je v današnjem medijskem svetu zelo pomembno. Poleg tega je bil že zelo dolgo na Koroškem, prišel je leta 1986 še kot mlad moški, to je bilo pred četrt stoletja. Nekajkrat je sicer odšel za krajši čas, a vedno spet prišel; to se je mnogih dotaknilo, bil je nekdo, ki se je vedno znova vračal k svojemu ljudstvu. Imel je zelo dober spomin, zagotovo pa je uporabljal tudi igralske trike in je dajal vsakemu vtis, prepoznal me je, ni me pozabil. Ta potreba ima svoja sociološka in zgodovinska ozadja in ni značilna le za Koroško, ampak tudi za nekatera druga alpska območja, kjer so bili ljudje nekoč zelo revni in zelo nesamostojni. Veliko otrok se je rodilo nezakonskih, odraščali so brez očeta ali pa z očimom. To so zgodovinska ozadja; zagotovo poznate Prežihovega Voranca, on opisuje takšne družine, v katerih so otroci odraščali v slabih okoliščinah, matere ali očeta ni, je pa revščina. Najbrž so takšne družine bile v Sloveniji, pa tudi drugod, vsekakor pa je bilo tega na Koroškem veliko več kot pa na primer na Dunaju, in želje ter hrepenenja, povezana s tem, je Haider znal še posebej dobro zadovoljiti na neki ravni. Tudi njegova telesna bližina je pripomogla k temu, dotikal se je ljudi, pa če so si ti to želeli ali ne, jim polagal roko okrog ramen, tikal jih je, vabil jih je na pivo, tu se je znal izkazati.

Je igral tudi svoje skrajno nacionalistično desničarstvo?

Mislim, da je bila to ena redkih vlog, ki je ni igral. Kot otrok nacističnih staršev je imel potrebo njihove rehabilitacije, da bi se dobro počutil sam. Vedno je izvajal nekakšno družinsko terapijo zase in tudi za mnoge druge avstrijske družine, še posebej na Koroškem, kjer so se nemške nacionalistične sile in tudi nacionalsocialistične sile že tradicionalno ohranjale. V Avstriji, a še posebej na Koroškem, se je dogajala rehabilitacija vojne generacije, med njimi tudi vojakov iz tistega časa. K temu sodijo tudi aktivni nacisti kot njegovi starši, te je hotel rehabilitirati, ljudi je hotel spraviti s temi starimi ljudmi in njihovimi problemi krivde.

Več v tiskani izdaji Sobotne priloge