Japonska in jedrska energija: Koizumijev obrat od atoma

Ko se je nekdanji japonski premier Džuničiro Koizumi ta teden izrekel proti jedrski energiji, so se analitiki lotili razlage njegovega skrivnega sporočila. Ali s tem otežuje delo sedanjemu šefu vlade Šinzu Abeju? Ali mu morda pomaga, da se otrese odgovornosti za ustavitev reaktorjev?

Nihče pa ni pomislil, da Koizumi res misli, da so jedrske elektrarne »najdražja energija«, ki si je Japonska ne more privoščiti zato, ker nima pogojev za skladiščenje jedrskih odpadkov. Nikomur ni padlo na pamet, da nekdanji premier, ki je med svojim petletnim mandatom (2001–2006) prepričano zagovarjal opiranje industrijske revitalizacije na jedrske elektrarne, zdaj zares verjame, da bi Japonska »morala imeti cilj, da se popolnoma znebi nukleark«.

Hkrati pa se je iz enega od kovinskih rezervoarjev v jedrski elektrarni Fukušima v četrtek izlilo 430 litrov radioaktivne tekočine, kar je bilo ocenjeno za popolnoma »človeško napako«, ker so delavci, ki jih očitno niso opozorili na nevarnost, v skoraj poln rezervoar dodali novo količino vode, uporabljene za hlajenje jedrskega goriva v okvarjenem reaktorju. Najnovejši incident je samo dopolnil seznam morebitnih tveganj v dolgem procesu sanacije jedrske elektrarne, ki sta jo marca leta 2011 prizadela potres in cunami. Gre za slabo upravljanje in slabo komunikacijo.

Tlakovanje poti nasledniku

Kljub temu pa se je Koizumijev poziv Abeju, naj Japonsko preusmeri k drugačnim virom energije, časovno verjetno ujel z imenovanjem njegovega sina Šindžira Koizumija na položaj parlamentarnega sekretarja, pristojnega za obnovo regije Tohoku, ki je bila v katastrofi pred letom in pol najbolj prizadeta. Mar namerava nekdanji premier združiti moči s svojim 32-letnim naslednikom in obrniti hrbet Liberalnodemokratski stranki? Je to prvi korak pri pripravljanju političnega prizorišča za mladega Koizumija, o katerem je že marsikdo prepričan, da bo v prihodnosti premier?

Malo je politikov, ki znajo tako natančno otipati utrip svoje družbe kot 71-letni Džuničiro Koizumi. Nepogrešljivo je diagnosticiral temperaturo japonskega nacionalizma, ko je kot premier hodil v sporno svetišče Jasukuni, in dobro je vedel, kdaj se mora oglasiti iz pokoja ter se izreči proti jedrski energiji, ki se je po letu 2011 boji več kot 50 odstotkov Japoncev. Toliko se jih je izreklo proti ponovnemu zagonu reaktorja.

Svoje mnenje o nuklearkah je domnevno spremenil med letošnjim obiskom Finske, kjer je obiskal odlagališče jedrskih odpadkov Onkalo. Tam bo radioaktivni material v zapečatenih zabojnikih, vkopanih 400 metrov pod zemljo, počival prihodnjih sto tisoč let. »Bi lahko kaj takega zgradili na Japonskem?« se je retorično vprašal Koizumi v govoru na enem od poslovnih forumov v Nagoji. »Mislim, da je to nemogoče,« je rekel in opozoril na potresna tveganja, nato pa se na koncu filozofsko vprašal: »Ali človek sploh lahko obvladuje jedrsko energijo?« in izjavil, da je medtem postal zagovornik energetske strategije »nič nukleark«. Japonska potrebuje nekaj drugega: »Družbo, ki reciklira tako, kot svet še ni videl.«

Se je Koizumijev protijedrski obrat namerno zgodil v istem času, kot je prišlo Abejevo sporočilo, da bo od aprila prihodnje leto prometni davek zvišan s pet odstotkov na osem, kar je zelo nepriljubljen ukrep že zato, ker je po prejšnjem zvišanju leta 1997 Japonska začela drseti v recesijo? Mogoče je tudi to, saj je nekdanji premier uspešno preusmeril pozornost javnosti in narod spomnil, da »Japonska vedno vstane iz pepela«. »Zdaj se lahko združimo v ustvarjanju družbe, ki bo temeljila na obnovljivi energiji,« je rekel. »Nismo v težavah, ponuja se nam priložnost.«

Če parafraziramo ameriškega generala Douglasa MacArthurja, ki je rekel, da »generali nikoli ne umrejo, samo počasi odhajajo«, bi lahko rekli, da se na Japonskem politiki nikoli ne upokojijo. Samo bolj potiho govorijo in za seboj puščajo napovedi prihodnosti, ki je sami nikoli niso bili sposobni ustvariti. Bo Japonska, kjer trenutno ne deluje noben jedrski reaktor, res postala globalna prvakinja v konceptu gospodarske rasti, ki se opira na recikliranje? Vredno je upati, čeprav je Koizumijevo protijedrsko stališče morda motivirano s politično reciklažo.