Tiskane izdaje
Peking – Medtem ko so Japonci na otoku Kjušu v ponedeljek preštevali žrtve hude nevihte in dežja, ki sta konec tedna terjala najmanj 32 žrtev, se je v Tokiu približno 200.000 ljudi udeležilo demonstracij proti jedrski energiji.
Skoraj v istem trenutku je bil japonski veleposlanik v Pekingu Uichiro Niva poklican domov, da bi ga zunanji minister Koičiro Gemba poučil o tem, o katerih interesih dežele vzhajajočega sonca ni mogoče sklepati kompromisov niti v imenu miru v odnosih z veliko sosedo. Tistih, ki globoko pod površinsko napetostjo skrivajo velike rezerve nafte in plina. Gre seveda za otočje Diaoyu v Vzhodnokitajskem morju, ki ga namerava japonska vlada odkupiti od zasebnih lastnikov in s tem utrditi suverenost nad nenaseljenimi čermi, ki jih tako Peking kot Tokio zdaj imenujejo »sveto ozemlje«.
Neurje na Kjušuju, ki je v prejšnjih dneh več kot 400 tisoč ljudi prisililo v evakuacijo in v katerem je približno 2600 družin ostalo brez elektrike, je samo še ena utež okoli vratu japonskega gospodarskega okrevanja po lanskoletnem potresu in cunamiju. Ko bodo izračunali škodo, ki jo je povzročila ta katastrofa, bo še enkrat treba odgovoriti na vprašanje, ali si Japonska lahko privošči idealizem brez jedrskih elektrarn in ali lahko reaktorji ostanejo ustavljeni.
Demonstracije v Tokiu pa so v ponedeljek pokazale, da se pritisk javnosti povečuje. Za peticijo za ustavitev vseh jedrskih elektrarn po vsej državi je bilo zbranih že več kot 7,4 milijona podpisov. Demonstranti, ki so jih vodili pisatelj in nobelovec Kezaburo Oeo, pop zvezdnik Rjuiči Sakamoto in umetnik Jošitomo Naro, so bili še posebej ogorčeni nad izsledki preiskave o pravih vzrokih jedrske katastrofe v Fukušimi, ki je pokazala, da je krizo omogočila japonske kultura »popolne pokorščine«, zato bodo tem bolj vztrajali pri zahtevi, da se jedrska era za vedno konča.
Mahanje z rdečo cunjo
Kitajski analitiki vlado Jošihika Node obtožujejo, da ravno zato, ker ne zna odgovoriti na dvojni pritisk javnosti, namenoma povečuje napetost v zvezi z otočjem Senkaku in s tem pozornost usmerja na nadomestno temo, polno vnetljivega nacionalizma. Od petih otokov, ki spadajo v otočje, ima Japonska samo enega, za preostale pa plačuje najemnino zasebnim lastnikom. Prvi je nakup predlagal Šintaro Išihara, guverner Tokia, potem pa je pobudo nacionalizacije prevzela vlada in zdi se, da glede tega ne bo odnehala.
Za Kitajsko, ki je prepričana, da je otočje Diaoyu pod njeno suverenostjo, kar pomeni, da je last kitajske države, je napoved o odkupu kot mahanje z rdečo cunjo. Analiza zgodovinskih okoliščin v zvezi z otočjem bi dala skoraj enako pravico do suverenosti nad njim Tokiu in Tajvanu, ker pa ima Kitajska Tajvan za svojo pokrajino, to samodejno pomeni Pekingu. Zato je spor težko rešljiv po diplomatski poti in obema stranema nenehno ponuja neizčrpen vir nacionalističnih strasti, ki bi lahko sosednji državi pripeljale na sam rob vojnega prepada.
Odkar je Kitajska pod oblastjo Komunistične partije, nikoli ni začela vojne, če ni bila vnaprej prepričana, da bo zmagala, zato je glede otočja Diaoyu vojno zadržana, čeprav je verbalno bojevita. Najpomembnejša neznanka, od katere bo odvisno, kako se bodo razvijale razmere v Vzhodnem morju, se nanaša na to, kaj bi naredile ZDA, če bi japonska in kitajska mornarica začeli druga na drugo streljati. Voditelji v Pekingu nočejo tvegati.
Skrbi zaradi zmanjševanja gospodarske rasti
Ravno tako kot vlada premiera Node odvrača pozornost javnosti od nukleark in počasnega okrevanja po katastrofah, tudi kitajski vrh uporablja primeren besednjak, ko mora svoji javnosti priznati, da se je gospodarska rast občutno upočasnila in da bodo razmere morda še veliko hujše, preden se bodo spet izboljšale. Stopnja rasti družbenega proizvoda se je v drugem četrtletju znižala na 7,6 odstotka. Za Kitajsko, ki je v zadnjih letih postala tako rekoč odvisna od visoke rasti, je to že kritičen podatek. V jeziku stabilnosti bi to lahko pomenilo, da bodo milijoni ljudi ostali brez dela ali pa si bodo prisiljeni zagotoviti obstoj na vse mogoče sive ali črne načine.
Premier Wen Jiabao je konec tedna obiskal Chengdu, glavno mesto pokrajine Sečuan. Čeprav je s terena narodu poslal pomirljivo sporočilo, da je »gospodarska rast še vedno v okvirih pričakovanega«, je bil videti zaskrbljen. Zdi se, da je cena nafte poslušala njegov glas in ko se je zdelo, da bo vlada le intervenirala, če se bo gospodarska lokomotiva še naprej upočasnjevala, je poskočila na več kot 102 dolarja za sod. Wen Jiabao pa še vedno ni omenil nobene finančne spodbude, zato je veliko vprašanje, kakšna bodo letos gospodarska gibanja.
Medtem ko zaloge nafte in plina pod otočjem Diaoyu z vsemi temi nihanji pridobivajo tržno vrednost, pa je njihova vloga pri ohranjanju medsosedskega miru problematična. Uičiro Niva je prvi japonski veleposlanik v Pekingu, ki prihaja iz kroga poslovnežev. Njegova izbira pred dvema letoma je bila pozitivno znamenje, da daje Tokio prednost gospodarskim interesom pred političnimi in ozemeljskimi spori. Ko je prejšnji mesec v nekem intervjuju opozoril, da bo nakup otočja povzročil »skrajno resno krizo«, je izzval jezo dela japonskih poslancev, ki zdaj zahtevajo njegovo zamenjavo. Niva pa se bo kljub temu vrnil v Peking, so napovedali v Tokiu, japonsko-kitajski odnosi pa ostajajo med nevihto in gromom.
To je razlog, da lahko ves svet postane zaskrbljen. Gre za drugo in tretjo gospodarsko silo sveta. In gre za regionalni mir. Če bi bil ta mir moten, bi bila posledica lahko svetovna vojna.
