Tiskane izdaje
Starejši prebivalci vasi na severovzhodni obali dežele vzhajajočega sonca podoživljajo preteklost, kakršne njihovi otroci niso poznali.
V vasici Juriage ne iščejo več preživelih. Med ruševinami odkrivajo trupla predvsem starejših prebivalcev - tistih, ki cunamiju niso uspeli ubežati.
Podeželje so mladi že dolgo zapuščali. S trebuhom za kruhom so odhajali v mesta, kjer so bodisi študirali bodisi si poiskali delo. V vaseh so ostajali starejši. Zdaj pa so se morali soočiti z opustošenjem in morebitnimi posledicami radioaktivnega sevanja - podobno so nekoč že bili prisiljeni prestajati, piše Fackler.
21-letni Juta Saga je v petek ravno pobiral črepinje kozarca, ko je zaslišal tuljenje sirene in zatem kričanje: Cunami! Pograbil je mater in z njo odhitel v bližnje poslopje srednje šole, najvišjo stavbo v okolici. Na ulicah je zavladal nemir, brnenje avtomobilov je odzvanjalo v nebo, zmedeni vozniki so hiteli stran.
Ko sta z materjo dosegla šolo, sta se po stranskih stopnicah poskušala povzpeti na streho. Mnogim starejšim ni uspelo. Posedli so ob vznožju stopnišča in čakali. Takrat je udaril val. Vrata so sprva vodo zadrževala, a je kmalu začela pronicati skozi špranje in počasi zapolnjevati pribežališče na drugi strani.
Mladi, ki so ostali pred vrati, so potiskali gručo ljudi in ob tem kričali Pohitite! in Umaknite se! Plezali so drug čez drugega ali tiste, ki so se upehali, potiskali vstran.
»Ne morem verjeti, kaj vse sem videl,« je novinarju NYT pripovedoval Juta Saga. »Mladina je starejše odrivala, ti pa so bili povsem nemočni.«
Vrata so kmalu pod težo vode popustila. Juta Saga je opazil starejšo gospo, ki je obsedela v vodi. Stekel je k njej in jo odvlekel po stopnicah. Nekdo drug jo je tam pograbil pod roko in jo dvignil na streho. Ljudje so na stopnicah ustvarili človeško verigo in nemočnim pomagali ubežati.
»Doživel sem človeško zlobo, a kmalu zatem tudi dobroto,« je povedal Juto Saga. »Nekateri so mislili le nase. Spet drugi so se ustavili in pomagali.«
Neka ženska mu je pod nos potisnila svojega otroka. »Prosim, rešite vsaj otroka!« To je storil, a za mater je bilo prepozno. Kot še za marsikoga drugega. A njegova družina je bila na suhem in na varnem.
