Tiskane izdaje
Varuhi kitov so konec marca proslavljali razsodbo mednarodnega haaškega sodišča, ki je trditve Japonske, češ da te sesalce pobijajo zaradi »raziskav«, poimenovalo »izgovor« za komercialni ribolov.
Ta teden pa je premier Šinzo Abe japonskim zakonodajalcem dejal, da si bo prizadeval za obnovo rednega kitolova v vodah Antarktike, saj, kot je obrazložil, je mogoče le tako pridobiti »znanstvene podatke«, ki so nujni za pravilno upravljanje morskih virov.
To je bila svojevrstna vojna napoved. Avstralska podružnica organizacije Morski pastirji je nemudoma izrazila svoje »razočaranje«, njen direktor Jeff Hansen pa je ta preobrat razglasil za »sramoto, če upoštevamo, da tudi na Japonskem vse več ljudi odločno nasprotuje kitolovu«. Nato pa je v že znanem militantnem slogu opozoril, da imajo Morski pastirji tri ladje, ki se bodo v trenutku, ko se bodo Japonci znova lotili morskih sesalcev, napotile proti Antarktiki.
Anketa časopisa Asahi Šimbun je pokazala, da je kar 60 odstotkov Japoncev mnenja, da je treba kljub razsodbi mednarodnega sodišča nadaljevati lov na kite za znanstvene namene, le 23 odstotkov pa jih je izjavilo, da je treba to prakso odpraviti. Ta ista anketa, ki so jo izvedli pred mesecem in pol, je pokazala tudi to, da samo štirje odstotki Japoncev pogosto je kitovo meso, deset odstotkov ga uživa ob redkih priložnostih, 48 odstotkov ga je enkrat samkrat poskusilo v davni preteklosti, medtem ko več kot polovica Japoncev, starih od 20 do 30 let, nikoli ne je te specialitete, povezane s kulturo in tradicijo japonskega naroda.
Zakaj se je torej premier Abe postavil po robu mednarodnemu sodišču, ki se sklicuje na statistiko in trdi, da Japonska vsako leto ubije več kot 900 kitov, od katerih jih je vsaj 50 na seznamu ogroženih živalskih vrst, Morskim pastirjem, katerih ladje plujejo pod črnimi zastavami z mrtvaško lobanjo, in velikemu delu svetovne javnosti, ki je odraščala ob romanu Moby Dick, ni jasno, ko pa tako malo njegovih rojakov uživa v kitovem mesu!
Razlog za to bi utegnil biti prav tisti, zaradi katerega se Abe zavzema za revizijo pacifistične ustave in za večje pravice Japonske do udeležbe v vojaških operacijah zunaj državnih meja. Abe se dobro zaveda čedalje močnejših občutkov ogroženosti japonske identitete in se svojemu narodu ponuja kot zaščitnik »japonstva« pred »kulturološkim imperializmom«, kot to imenujejo mnogi, ki morda ne jedo kitovega mesa, vendar hočejo za vsako ceno obraniti pravico do kitolova, ki je po njihovem mnenju del ribiške, kulinarične in tudi družbene tradicije te starodavne civilizacije.
»Zakaj ne bi bitke za kitolov postavili na filozofske temelje,« se sprašuje Akira Ozeki, znanstveni novinar in gostujoči profesor na Univerzi Hokaido. »Uživanje mesa je najmočnejši del zahodne kulinarične kulture, ki ima globoke korenine – veliko globlje kot na Japonskem,« pravi. »Če je napačno jesti kitovino, zakaj potem tisti (na Zahodu) dovoljujejo uživanje govedine, svinjine in jagnjetine?« Profesor Ozeki se seveda zaveda, da obstaja več vrst ločevanja, na primer divjih živali od gojenih, opozarja pa na argumente, kakršni so ti, da so kiti visoko inteligentni, saj bi lahko to postalo hudo sporno prav za Zahodnjake. Čeprav sam ne spada med zagovornike kitolova, je prepričan, da japonska vlada ne ravna prav, ko vse skupaj postavlja na majave noge »raziskovanja in znanosti«, namesto da bi poiskala nov pristop v ekološki filozofiji.
Japonski znanstveniki trdijo, da so v zadnjih dveh desetletjih položili temelje trajnostnemu črpanju obnovljivih morskih virov in da tudi zaradi števila primerkov tistih vrst kitov, katerih zrezki končajo v japonskih kuhinjah, kosti in maščoba pa v različnih panogah industrije, ni nikakršnih razlogov za prepoved kitolova. Po logiki, po kateri se zdaj ravnajo zahodne institucije, opozarjajo omenjeni znanstveniki, utegnejo Japonski že v kratkem prepovedati tudi poseganje v različne druge naravne vire, od katerih je življenjsko odvisnih 128 milijonov otočanov.
Minister za ribištvo Jišimasa Hajaši je v ponedeljek razglasil »teden kitovine«, in to z namenom, da bi mednarodni javnosti pojasnil, kakšno mesto je imel kitolov v japonski družbi, verskih obredih in tudi v nedavni preteklosti. Pri tem namreč ne gre zgolj za tradicijo, ki jo Japonci gojijo vse od obdobja devet tisoč let pred našim štetjem. Med drugo svetovno vojno sta bila kitovo meso in mast osnovno živilo za japonsko prebivalstvo in cesarsko vojsko, po japonski kapitulaciji pa je bil general Douglas MacArthur prvi zagovornik kitolova kot cenenega vira mesa za prebivalstvo, ki je bilo popolnoma izčrpano zaradi ameriške strategije stradanja tukajšnjega prebivalstva (vse pomorske poti in japonska pristanišča so zbombardirali in tako ustavili ves ladijski promet).
Torej ne bi smelo biti težko razumeti, zakaj je za številne Japonce mednarodna kampanja proti japonskemu kitolovu prikrito izražanja rasizma. Se pa tudi sami Japonci zavedajo, da je medtem postala ta tema izvrsten izgovor za skrajne nacionaliste, ki hočejo za vsako ceno poudariti, da se je treba nujno upreti Zahodu, ki deželi vzhajajočega sonca preprečuje, da bi se vrnila v »normalno stanje«.
Za zmerne japonske intelektualce pa je ves ta silni hrup okoli kitolova zgolj še en poziv Japonski, naj zgradi »zdravo obliko nacionalizma«, katerega del bi bilo tudi priznanje, da se ta narod zaveda svoje vloge v okupaciji in kolonizaciji Azije in da se za ta dejanja globoko kesa. Kako je to povezano drugo z drugim? Neposredno, pravi Jasuki Onuma, profesor mednarodnega prava na Univerzi Meidži.
Enaindvajseto stoletje je obdobje multipolarnosti in sožitja civilizacij, je dejal v intervjuju za Asahi Šimbun. »Japonska mora svetu poslati sporočilo, da je vse do zdaj ohranjala pacifistično ustavo, ker se kesa zaradi svoje kolonialne vloge in agresije, nato pa predlagati zahodnim narodom, naj se tudi oni ozrejo v lastno preteklost. Moramo ustvariti novo paradigmo 21. stoletja, s katero bomo presegli zahodnocentristične dogme 20. stoletja, kot so tovrstne samozavestne obtožbe kitolova kot divjaškega ravnanja,« pravi profesor Onuma. In tako se bo rodila zdrava oblika nacionalizma. V takšnem nacionalizmu morda celo kitovo meso ne bo nezdravo.
