Japonski premier izrekel opravičilo

Tokio/Peking/Seul - Japonski premier Džuničiro Koizumi je ob današnji 60. obletnici japonske kapitulacije v drugi svetovni vojni ponovil obžalovanje in "iskreno opravičilo" Tokia za "trpljenje", ki ga je Japonska povzročila drugim državam med drugo svetovno vojno, še posebej v Aziji. Obletnico konca druge svetovne vojne na azijsko-tihomorskem območju so obeležili tudi drugod po Aziji, toda ponekod celo s protesti, še posebej na Kitajskem.

Koizumi se je po nagovoru Japonski in opravičilu azijskim sosedam skupaj z japonskim cesarjem Akihitom - sinom medvojnega cesarja Hirohita - pred 7000 zbranimi v veliki dvorani Budokan v bližini cesarjeve palače poklonil tudi japonskim žrtvam v vojni. Akihito je nato izrazil upanje, da Japonska ne bo nikoli več v vojni.

Po smrtonosnih eksplozijah atomskih bomb nad japonskima mestoma Hirošima in Nagasaki je japonski cesar Hirohito 15. avgusta 1945 po radiu objavil kapitulacijo Japonske. S tem se je druga svetovna vojna, največji oboroženi konflikt v zgodovini človeštva, ki je terjal prek 50 milijonov žrtev, po 14 letih končala tudi na Pacifiku. Danes, 60 let kasneje, sovraštvo še vedno ni preseženo; zgodovina še vedno buri duhove, predvsem med Japonsko na eni strani ter Kitajsko in Južno Korejo na drugi.

Ob obletnici je več japonskih politikov obiskalo sporni šintoistični tempelj Jasakuni v Tokiu, med njimi pa naj ne bi bilo premiera Koizumija. Pred templjem pa se je danes zbralo več tisoč Japoncev.

Jasakuni je posvečen več kot 2,5 milijona žrtvam japonskih vojn, a so med njimi tudi imena vojnih zločincev. Minula leta je azijske sosede, predvsem Kitajsko in Južno Korejo, z obiskom tega templja na dan japonske predaje v drugi svetovni vojni jezil tudi Koizumi.

Slovesnosti ob obletnici spremljala tudi pomešana čustva jeze in žalosti

Na Kitajskem je bilo več protestnih shodov, na katerih so opozarjali, da Japonska še ni storila dovolj za opravičilo medvojnih zločinov. Policija je preventivno zastražila japonsko veleposlaništvo v Pekingu, čeprav se mu protestniki niso približali. So pa protestirali pred japonskim konzulatom v Hongkongu, pri tem pa vzklikali, da so "japonske roke polne sveže krvi".

Protestirali so tudi na Tajvanu. Tajvanske ženske, ki so jih imeli Japonci med vojno za spolne sužnje, so od Japonske zahtevale tako opravičilo kot odškodnino. Protestniki so pred predstavništvom Japonske v Taipeju zahtevali "resnico" in obljubljali "boj za pravico".

Po navedbah zgodovinarjev naj bi bilo med vojno v suženjstvo za spolne usluge japonskim vojakom prisiljenih več kot 200.000 žensk, predvsem Korejk, pa tudi Kitajk, Filipink in Indonezijk. Samo s Tajvana oziroma tedanjega otoka Formoza, ki ga je Japonska okupirala že leta 1895, naj bi bilo zasužnjenih več kot 20.000 žensk.

Severna in Južna Koreja pa sta obletnico izkoristili za zbliževanje političnih razlik, ki so po koncu druge svetovne vojne razdelile Korejski polotok. Dan osvoboditve, ki ga praznujejo v obeh državah, so obeležili praznično tako v Seulu kot Pjongjangu, severnokorejska delegacija pa je obiskala tudi pokopališče v Južni Koreji, kjer so ob žrtvah korejske vojne (1950-53) pokopane tudi korejske žrtve osvobodilne vojne izpod japonske okupacije, ki se je začela že leta 1910. Gre za prvi tovrsten korak v zgodovini obeh držav. Državi sta se danes prvič povezali tudi prek video povezave, ki naj bi v prihodnje omogočila 60. obletnica kapitulacije Japonske pristnejše stike družin, ki so po koncu korejske vojne ostale na različnih straneh meje.

Tudi avstralski premier John Howard se je danes poklonil avstralskim vojakom, ki so padli med drugo svetovno vojno. Pri tem je opozoril, da so bili Avstralci prvi, ki so premagali japonske kopenske sile, in sicer v bitki za zaliv Melne na Papui Novi Gvineji. "Avstralci so bili tisti, ki so prvi zlomili mit o nepremagljivosti japonske vojske,"je dejal Howard in poudaril, da je Avstralija med vojno zaveznikom zagotovila več kot milijon vojakov, čeprav je imela ob začetku vojne le sedem milijonov prebivalcev.

Japonci so se bili pripravljeni boriti do zadnjega

Po kapitulaciji Nemčije 9. maja 1945 se je teža vojnih spopadov prenesla na azijsko-pacifiško območje, kjer so se Japonci že nekaj časa umikali, vendar pa je bilo njihovo upiranje izjemno krčevito in nepopustljivo. Japonci so se bili za razliko od Nemcev in njihovih zaveznikov v Evropi pripravljeni boriti do zadnjega, brez misli na predajo, v boju proti Američanom pa so začeli uporabljati tudi samomorilske napadalce kamikaze. Boji za posamezna oporišča na tihomorskih otokih so bili izjemno krvavi in z veliko žrtvami, Američani pa so se vse bolj pripravljali tudi na zavzetje japonskih matičnih otokov.

Po razvoju atomske bombe so bili v ZDA pripravljeni to orožje uporabiti tudi v vojni, kljub temu pa so Japonsko pred tem na Postdamski konferenci sredi julija še enkrat pozvali k brezpogojni predaji. Ker pa bi to pomenilo, da bi cesarja Hirohita, ki je imel na Japonskem status živega boga, lahko doletelo sojenje za vojne zločine, so Japonci to zavrnili.

Američani so nato proti Japonski uporabili atomsko bombo, uradno zato, da bi se izognili nepotrebnim žrtvam med invazijo na Japonsko, po drugi strani pa jih je zanimal tudi učinek novega orožja. Nenazadnje zato tudi niso že prej zbombardirali Hirošime, kot so to storili na primer s Tokiom, ki so ga z zažigalnimi bombami spremenili v ruševine.

Atomski bombi, ki sta eksplodirali 6. avgusta nad Hirošimo in 9. avgusta nad Nagasakijem, sta skupaj terjali več kot 270.000 žrtev, predvsem civilistov. Strahotna moč orožja je presenetila celo Američane, japonskega cesarja Hirohita pa je prepričala, da je bilo trpljenja japonskega naroda dovolj. Američani so Japoncem 11. avgusta ponudili tudi kompromisni predlog, ki je zdaj zahteval brezpogojno vdajo japonskih oboroženih sil, kar je pomenilo, da cesarju ne grozi sojenje za vojne zločine, zato je japonsko vojaško vodstvo države predlog na vztrajanje cesarja vendarle sprejelo.

V zgodovinskem nagovoru po radiu 15. avgusta 1945, ko so Japonci prvič slišali svojega cesarja, je Hirohito natanko opoldne objavil objavil predajo Japonske in konec spopadov. Dokončna kapitulacija Japonske je bila nato podpisana 2. septembra na krovu ameriške ladje Missouri v zalivu Tokia, s tem pa je bila tudi formalno končana druga svetovna vojna.

Konec 13-letnega obdobja vojn in japonskih osvajanj

S predajo Japonske se je končalo več kot 13-letno obdobje vojne in japonskih osvajanj na območju Pacifika in Azije. Ta so se začela že leta 1931 z vdorom v kitajsko Mandžurijo, kar pomeni tudi začetek druge svetovne vojne na tem območju. Sledila je polna invazija na Kitajsko leta 1937 in širjenje osvajalskih pohodov še na jugovzhodno Azijo.

Odločilna točka pri japonskih osvajanjih je bil zagotovo japonski napad 7. decembra 1941 na Pearl Harbor, ameriško oporišče na Havajih, s čimer so v drugo svetovno vojno vstopile tudi ZDA. Po hudem udarcu, ki so ga doživele ameriške sile, je Washington prisegel maščevanje in trd boj do konca. Japonske sile so nato že šest mesecev kasneje zabeležile hud poraz v bitki pri Midwayu, pri čemer so izgubile udarno moč svoje mornarice. Bitka velja za točko preobrata v vojni na Pacifiku. Zatem so se japonske sile samo še umikale.

Zavezniške sile - predvsem ZDA - so se v vojni odločile za strategijo uničevanja japonskih tihomorskih oporišč, še posebej japonske mornarice, medtem ko uničenje japonske kopenske vojske ni bila prioriteta. Ob koncu vojne tako od nekdaj silne japonske mornarice ni ostalo praktično nič, medtem ko je bilo za obrambo japonskih matičnih otokov po nekaterih ocenah pripravljenih še več kot dva milijona vojakov, ki so sloveli po svoji nepopustljivosti in fanatični borbi do smrti. To se je še posebej izkazalo med boji na Iwo Jimi in Okinavi. Tudi zato bi bile verjetno zavezniške žrtve ob invaziji na Japonsko ogromne - po ocenah bi lahko padlo do milijon ameriških vojakov -, če jim ne bi uspelo že prej prisiliti Tokia k vdaji.

Danes je Japonska zavezana miroljubni politiki

Danes, 60 let kasneje, je Japonska zavezana miroljubni politiki, ki so ji jo po okupaciji po koncu vojne vsilili zavezniki, in ne ogroža več svojih sosed. Vendar pa dogodki iz druge svetovne vojne še vedno burijo duhove, predvsem grozodejstva, ki so jih Japonci zagrešili na okupiranih območjih na Kitajskem in Korejskem polotoku. Znan je predvsem pokol v kitajskem Nanjingu, današnjem Nankingu, kjer je bilo v vsesplošnem japonskem pobijanju, posiljevanju in plenjenju po kitajskih ocenah ubitih okoli 300.000 ljudi. Zato so Kitajci še posebej občutljivi na to, kako te zgodovinske dogodke razlagajo na Japonskem.

Letos je tako na Kitajskem prišlo do hudih protestov proti Japonski, potem ko je Tokio odobril nove zgodovinske učbenike, v katerih so japonska osvajanja in vojni zločini japonskih vojakov v Aziji močno relativizirani.