Japonski princ Fumihito in princesa Kiko na obisku

Prinčevski obisk Japonski princ Fumihito Akišino sicer ni prestolonaslednik, je pa oče bodočega cesarja.

Objavljeno
25. junij 2013 22.30
Zorana Baković, Peking
Zorana Baković, Peking
Danes bosta v Ljubljano pripotovala japonski princ Fumihito Akišino in princesa Kiko. Gre za del srednjeevropske turneje, ki bo prinčevski par prek Hrvaške in Slovaške pripeljala tudi v Slovenijo.

Japonska cesarska hiša s tem obiskom zaznamuje dvajseto obletnico vzpostavitve diplomatskih odnosov med Tokiem in Zagrebom oziroma Bratislavo, v Slovenijo pa bosta princ in princesa prišla na prijateljski obisk in v zahvalo za pomoč po katastrofalnem potresu in cunamiju, ki je marca 2011 prizadel severovzhod Japonske.

Akišino je mlajši sin cesarja Akihita in cesarice Mičiko. Čeprav je šele drugi v vrsti za cesarsko krono, ki bi jo moral dobiti njegov starejši brat Naruhito, pa je Akišino oče bodočega japonskega cesarja. Po dolgih razpravah o tem, ali bi lahko na japonski prestol sedla ženska – kajti Naruhito in njegova soproga Masako imata samo eno hčerko –, sta Akišino in Kiko leta 2006 dobila sina Hisahita. Če bo njegov 53-letni stric ostal samo pri enem otroku, bo Hisahito postal cesar. Agencija cesarske družine ga že zdaj obravnava kot bodočega monarha.

Simbol naroda

Čeprav se po japonski ustavi cesar, še toliko manj pa člani njegove družine, ne more vmešavati v politiko, pomeni prihod princa ali princese v Evropo isto, kot če bi na naša tla prišel del Japonske. »Tenno« ali »Nebeški vladar«, kot svojega cesarja imenujejo Japonci, je simbol naroda in narodne enotnosti, predvsem pa steber japonske identitete, ki je za otoško državo s 128 milijoni prebivalcev, zelo bogato zgodovino in zapleteno preteklostjo predpogoj obstoja. V anketi, ki jo je leta 1997 izpeljal časopis Asahi Šimbun, se je pokazalo, da si kar 82 odstotkov Japoncev želi, da ostane 2600 let staro cesarstvo nespremenjeno, in to ne glede na to, koliko bo to stalo davčne zavezance. Samo osem odstotkov vprašanih je bilo mnenja, da bi ga bilo treba odpraviti. Od takrat niso več izvajali tovrstnih anket, republikansko gibanje pa na Japonskem ni nikoli dobilo resnejšega zagona. Pripadnike mlajših rodov sicer danes nekoliko manj zanimajo podrobnosti iz cesarske hiše, vendar pa so cesar, princi in njihove dejavnosti za Japonce zagotovo veliko več od gole ceremonije.

Sedeminštiridesetletni princ Akišino, ki so ga v otroštvu klicali princ Aja, je vsestransko zanimiva osebnost. Na univerzi Gakušuin v Tokiu je študiral pravo in biologijo. Pozneje je na univerzi v Oxfordu študiral še taksonomijo rib in nato s tega področja doktoriral. Še en doktorat si je pridobil na temo molekularne filogenije pragozdne perutnine; raziskave je opravil v Indoneziji in Kitajski. O njegovem sinu Hisahitu že zdaj pravijo, da ga zanimata biologija in žužkoslovje, kar je očitno podedoval po dedu in pradedu, ki sta navdušeno opazovala in zbirala različne žuželke.

Tako kot njegov oče, cesar Akihito, se je tudi princ Akišino poročil z »običajno« žensko. Princesa Kiko, ki se je včasih pisala Kavašima, ni modre krvi. Oba sta študirala na univerzi Gakušuin, kjer je bil njen oče profesor ekonomije, njuna poroka pa je v japonsko cesarsko zgodovino prinesla kar nekaj škandaloznih novosti. Ne le da je bila Kiko, ko jo je princ zasnubil, še študentka, temveč se je Akišino poročil pred svojim starejšim bratom, kar je povzročilo manjši vihar v agenciji za cesarsko družino. Poleg tega izvira Kiko iz družine srednjega razreda, ki še zdaleč ni tako bogata in ugledna, kot je bil oče cesarice Mičiko. Največji precedens pa je bil kljub vsemu v tem, da je bil to zakon iz ljubezni. Vse prejšnje poroke princev je namreč organizirala agencija.

Prihod prinčevskega para je pravzaprav japonski način, da se pove, kako pomembna je Slovenija za deželo vzhajajočega sonca. Akišino in Kiko bosta v Sloveniji vse do sobote.