Je alternativa Guantanamu smrt?

Washington - Še preden se je konec letošnjega januarja novi ameriški predsednik Barack Obama preselil v Belo hišo, je napovedal, da bo v enem letu zaprl zloglasno koncentracijsko taborišče za teroristične osumljence v kubanskem zalivu Guantanamo. A dobre tri mesece pred iztekom roka, ki ga je postavil letošnji Nobelov nagrajenec za mir, v Beli hiši ugotavljajo, da jim ne bo uspelo izpolniti Obamovih obljub. »Za nas ni tako pomembno, ali bomo oziroma ne bomo vse naredili do tega roka, pomembno je to, da bo kompleks zaprt in da do 22. januarja naredimo vse, kar je mogoče,« je pred kratkim povedal tiskovni predstavnik Bele hiše Robert Gibbs. »Če imaš vsaj dober načrt in pokažeš napredek, potem ne bi smel biti problem, če presežeš rok izpolnitve,« je v pogovoru za televizijsko mrežo CNN izjavil obrambni minister Robert Gates. Po besedah prvega moža Pentagona, ki je priznal, da je sam Obami predlagal, naj postavi točni rok, saj menda lahko le tako premagaš toge birokratske prepreke, se je pokazalo, da so reči »bolj zapletene, kakor smo pričakovali«.

»Guantanamo je najbrž ustvaril več teroristov po svetu, kakor jih je kdaj bilo v njem zaprtih,« je maja izjavil Obama. V ameriškem vojaškem oporišču na Kubi, kamor so prve pripornike iz zaporov v Afganistanu pripeljali točno štiri mesece po napadu ugrabljenih civilnih letal na ZDA 11. septembra 2001, je bilo doslej zaprtih 775 osumljencev, kakih 420 so jih izpustili, ne da bi proti njim sploh sprožili kazenski postopek, trenutno pa je tam še 223 pripornikov.

Še preden je Obama napovedal, da bo zaprl zloglasni pripor, ki se ga je med ljudstvom prijelo ime »Gitmo«, se je v ZDA razvnela polemika o tem, kaj storiti z njegovimi prebivalci. Z obljubami o zaprtju Guantanama sta namreč svoje nejevoljne evropske zaveznike mirila že njegov predhodnik George Bush in njegova zunanja ministrica Condoleezza Rice, na Kubo pa niso pripeljali nobenega novega pripornika že od leta 2006, ko so že v prejšnji administraciji prevladali tisti svetovalci, ki so nasprotovali Guantanamu. V Washingtonu so se med drugim Bushevim mandatom začeli zavedati, da se je zaradi tega taborišča zmanjšal mednarodni ugled tudi med najzvestejšimi ameriškimi prijatelji, a nekateri v Pentagonu, kakor na primer tedanji namestnik obrambnega ministra Gordon Egland, so se vseeno zavzemali za njegovo ohranitev, ker da je »čist in tranparenten«, hkrati pa še vedno manj škodljiv za ameriško podobo v svetu kakor razvpiti tajni zapori Cie. V takrat pred javnostjo prikriti notranji polemiki so zmagali nasprotniki Guantanama, ki sta jih vodila takratni vodja oddelka za vprašanje pripornikov na obrambnem ministrstvu Matthew Waxman in pravni svetovalec zunanjega ministrstva John Bellinger.

Več v ponedeljkovi tiskani izdaji Dela